Po intubaciji in komi ga je na noge dvignil motor

Plesalec, koreograf, animator, plesni sodnik, pedagog, ustanovitelj Plesnega mesta. Vse to in še več je Marko Hren, ki je skupaj s soplesalko Anito Vihtelič h gibanju in nadaljnjemu umetniškemu razvoju spravil nešteto otrok, da so z drobnimi koraki pri njem začeli odkrivati razsežnosti plesne umetnosti. Še prej je tudi sam brcal v zrak in na vse konce ter v delirij spravljal oboževalce rock and rolla, ko je nežnejšo polovico metal v zrak in jo vešče lovil v naročje. Bil je profesionalec, ki se je za večjo odmevnost tekmovalne oblike plesa celo povzpel na Triglav in tam izvedel najvišjo salto na svetu. Kot je vseskozi rinil s plesnim korakom naprej in se trudil za preboj v plesnem svetu, je prodoren tudi na drugih področjih. Ples je povezal z dobrodelnostjo. Z Anito in sodelavci že leta pomaga zavetišču Horjul, prireja plesno-pasje piknike z več tisoč udeleženci, kar ne preseneča, saj je tudi sam kinolog, vzreditelj in velik ljubitelj psov. Neutrudni Marko je letel na krilih energije in širokih plesnih zamahov, njegovi malčki so bili nepogrešljivi plesni partnerji priljubljenega Ribiča Pepeta in Čukov.

Vse do nedavna, ko ga je v posteljo prikovala korona. Bil je intubiran in v komi, morda se ima le odlični kondiciji in telesni moči zahvaliti, da na poti okrevanja že lahko nežno poplesuje. In ne samo to, za dan mladosti, obljublja, bo zbral vse moči in spet organiziral motoristično romanje, kot mu ni para. »Z mopedom se po malem vozim že mesec dni, torej treniram, in mislim, da bo šlo. Prebolel sem težjo obliko bolezni, rehabilitacija še kar traja in nisem še v redu, se pa trudim vsak dan, ob strani mi stojijo domači, Plesno mesto, moto klub Mak. In po načelu Kekca in misli Dobra volja je najbolja mi bo tudi uspelo,« je optimističen plesni učitelj, ki je pred šestimi leti sprejel odločitev, da pripravi svoj dan mladosti in k izvedbi privabi čim več somišljenikov. »Ko smo bili mladi, smo proslavljali dan mladosti. Zdaj so sicer drugi časi, a jaz temu dnevu pravim kar moj dan mladosti. Kot kaže, so ga za svojega sprejeli tudi drugi ljubitelji tomosov in cockte, čeprav ne bo nič narobe, če se naokoli zapelje še kdo s katerim drugim prevoznim sredstvom in spije kakšno pivo, kozarček vinca. Ne, ni naša želja, da si nadenemo modre titovke in zavežemo rdečo rutico okoli vratu, a nas nič ne moti, če se kdo na ta način spominja svoje mladosti.«

Idejo so sprejeli tudi drugje po Sloveniji.

Veter v laseh

Motoristična tura ima korenine v spominih na mladost, dogodivščinah, povezanih z motorji in priljubljeno pijačo naše in vaše mladosti, ki je poplaknila marsikatero druženje. »Nekoč si bil faca, če si imel motor ali pa vsaj moped. Tudi jaz sem začel s pony ekspresom, nato pa je bilo pod mano več tomosov in drugih mašin. To so bila leta vetra v laseh. Veliko smo šraufali, frizirali, predvsem pa ropotali naokoli. Če si imel srečo, te je opazilo kako dekle – še prej pa ti njo – in je prisedla zadaj. No, to je bil že kakor nekakšen randi, in običajno smo se odpeljali kam na pijačo, sladoled. Nekateri smo dekle tako očarali, da je šla z nami celo v kino. Kaj vse je sledilo, je že zgodovina, in ti spomini dandanes še veliko več veljajo kot takrat. Takrat smo bili res veliko zunaj, prijateljstvo ni bilo le beseda ... To je bil čas, ko si imel ene zguljene kavbojke in allstarke, a prav nič nam ni manjkalo,« se potopi v spomine, ki vsaj enkrat na leto zaživijo prav na dan, ko je jugoslovanska mladina zaznamovala rojstni dan predsednika Josipa Broza - Tita. »Leta mladosti so se že kar krepko odmaknila, stare države ni več in kar naenkrat me je pičilo, da sem si dal narediti majico Dan mladosti z lepim dekletom na starem motorju. Takrat je padla ideja, da se zapeljem s tomosom na izlet. Rekel sem si, da bo to moj dan mladosti, ki mi ga nihče ne bo vzel. Od takrat nas je vsako leto več, cilj pa je, da se dogodek razvije in se bodo prijatelji tomosa in cockte zbirali na 25. maja po vsej Sloveniji in se odpeljali po poti spominov svoje mladosti,« je s svojo simpatično idejo že pritegnil mnoge, ki še radi zajašejo zguljene sedeže svojih dvokolesnikov in se podajo na panoramsko vožnjo po kotičkih, kjer so kraljevali kot mladenke in mladci.

Za dan mladosti bodo spet hrumeli mopedi.

Do korone so motorji tekli kot namazani, število udeležencev je lepo raslo, potem je hrup motorjev potihnil, pripoveduje Marko, in zdaj so spet na začetku. Niti Tomosa, njihovega pokrovitelja, ni več. »Čaka nas nov začetek, gibanje, druženje bo zagotovo šlo naprej, koliko nas bo letos, pa še ne vem.« A duh ostaja, spomini niso zbledeli in hrepenenje po starih časih, po brezskrbnih in vihravih letih ni izpuhtelo. Marko zato na svojem motorju, kolikor mu pač zdravje dopušča, že privija obrate, odločen, da ga pot spominov letos popelje na Zbilje, »kamor smo v mladosti Ljubljančani peljali punce na randi. Bodo pa manjše skupine šle na furo tudi drugod po Sloveniji. To je osnovna želja, da se fantje in dekleta dobijo in se simbolično zapeljejo z družbo, da morda pritegnemo tudi kakšne mladce, sinove ali celo vnuke, ki bodo na sedežu zadaj peljali kakšno svojo ljubezen.« Prve ne pozabiš nikoli, še pravi Marko, ki si je ob izteku desetletja zadal cilj, da v vseh večjih mestih po državi, morda pa celo nekdanji Jugoslaviji, »sedejo pobje in dekleta za 25. maja na mopede in se zapeljejo množično po poteh svoje mladosti«.