Po izposojah je prehitel svojega vzornika

Slovenci imamo presenetljivo veliko izvrstnih ilustratork in ilustratorjev, na katere smo lahko ponosni, saj pobirajo priznanja in nagrade po vsem svetu. To še posebno velja za tiste umetnike, ki so se bolj ali manj posvetili ilustriranju knjig za bralce v najnežnejših letih.

Tudi statistika izposojevanja knjig v knjižnicah kaže, da ogromno otrok najraje seže po slikanicah, ki jih ilustrira Uroš Hrovat, saj je absolutni rekorder. Nikoli ni bil stalno zaposlen, pri 48 letih ima šele šest let status svobodnjaka in prav toliko delovne dobe. Največ je ustvaril za ljubljansko Založbo Karantanija, s katero tesno sodeluje kar 25 let.

Kaj počnete v teh dneh?
Ravnokar je izšla moja knjiga Črna elektrika, ki se je veselim in zanjo urejam promocijski material. Pišem naslednjo, 9. knjigo, iz zbirke Grad prepih, kjer bo tema zgodbe sneg in strašni zmešani snežaki. Končujem ilustracije za Živalske novice št. 5 Primoža Suhodolčana, ki bo prišla iz tiskarne pred letošnjim knjižnim sejmom.

Ste imeli radi knjige že kot otrok?
Bil sem dokaj neproblematičen otrok, saj sem vedno premagal dolgčas tako, da sem našel kakšno čtivo in se odklopil. Ker še ni bilo youtuba in podobnih motilcev, sem ugriznil v vse, kar sem našel, in se trudil prebiti čez pisane in risane zgodbe. V nasprotju z drugimi otroki, posebno pa današnjimi, je po zaužiti vsebini vedno sledilo lastno nadaljevanje na papirju. Rad priznam, da so imeli risanke in stripi name močnejši vpliv kot knjižne ilustracije. Po zgrešenem letu na srednji strojni šoli sem pred matematiko zbežal na srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Likovno izobraževanje sem nadaljeval na pedagoški akademiji, saj sem nameraval postati učitelj likovnega pouka. Vendar iz tega ni bilo nič, ker so me ilustracije preprosto očarale.

Koliko knjig ste ilustrirali in koliko stripov ste doslej narisali?
Seznam je zelo dolg: 110 knjig sem okrasil s črno-belimi ilustracijami, 48 z barvnimi in ilustriral okrog 60 učbenikov. Stripovska bera je mnogo manjša. Veliko kratkih stripov je v Živalskih novicah, učbenikih ali otroški periodiki. Prišteti je treba pasične stripe iz časopisa Slovenec in politične karikature, storyboardov za reklame sem sicer naredil ogromno, pa štejejo le na pol.

Če bi morali našteti tri stripe in tri ilustrirane knjige, katere bi našteli in zakaj?
Maček Muri – zdi se mi najboljša likovna in pripovedna celota, Blagor blata – rad imam komični SF, pa še Trompi in Fridolin – pasice v Živalskih novicah. To je vesel strip, ki bi ga risal v nedogled. Vedno imam najraje zadnjo knjigo, a izpostavil bi naslednje:
Slikanica Kako se je pica spremenila v drekec, ker sem v njej kar najbolj nadgradil besedilo. Vsebina govori o prebavi, ki sem jo z veseljem upodobil kot vojsko malih rumenih možičkov, čeprav v tekstu niso omenjeni.
Živalske novice 5, ki so v celoti narisane digitalno. Risal sem na Ipadpro, kar je natančnost in kakovost moje že tako elastične črte dvignilo za nivo višje.
Katero koli knjigo o izumitelju Zuku, ker so te največja veselica barv in dogajanja od prve do zadnje strani.

Pri vašem delu je največji problem …
Gotovo majhnost slovenskega trga. Z opusom, kakršen je moj, bi v večji državi verjetno kar lepo živel in umirjeno delal.

Starši so vas spodbujali pri vašem veselju do risanja?
Vsi starši so srečni, če je otrok nemoteč in še kreativen. Na sredini osemletke sem risal mišičaste junake, vojske zombijev, veliko krvi in spopadov. Mama se je zgražala, oče pa ni komentiral, saj je slep od otroštva. Če pa sem ga žical za likovni material, je vedno odprl denarnico, in to sem pogosto izkoriščal, čeprav se takrat ni dalo kupiti prav dosti. Zaradi nekakovostnih temper aero, ki so slabo ubogale čopič, nisem užival v barvanju.

Kdaj in kje ste objavili prvi strip?
Moj prvi strip Lukec in njegov škorec je bil objavljen v reviji Mladina leta 1992, takoj za njim pa Ovčar Runo. Takrat so tam izhajali enostranski stripi v okviru serije Slovenski klasiki.

Kakšne stripe ste najraje risali?
V najstniških letih se je skoraj vedno začelo z akcijo, nato pa je zgodba izgubila sapo. Takrat si nisem znal začrtati logične vsebine, marveč le risati dramatične in bojevite prizore. Sprva sem poskušal adaptirati Tarzana, nato neko super pretepačino, junaka, podobnega Spidermanu, in vesoljsko epopejo po vzoru teve serije Battlestar Galactica z vesoljčki žabjih obrazov. Vse je bilo kratke sape in moji starosti primerno naivno.

Je bil v vaših otroških letih strip še vedno grešni kozel za napake, ki imajo vzrok povsem nekje drugje?
Strip ni bil več kriminaliziran, a hvaljen prav tako ne. Še vedno je veljal za lahko pogrošno čtivo, prej ko ne škodljivo za razvoj otroka. Okrog leta 1980 se je zgodil velik bum novih revij na trgu nekdanje Jugoslavije in stripu se nihče več ni izognil. Mislil sem, da bo šlo vse le še strmo navzgor, a je leta 1991 vse razpadlo.

Je težje risati realistične ali karikaturistične ilustracije in stripe?
Nedvomno so težji realistični, ki jim nisem kos, saj so mi postali realni proporci figur, zaradi dolgih let karikirane risbe, tuji. Kratki komični stripi, dolgi stran ali dve, so tudi lažje obvladljivi vsebinsko in časovno.

Katero delo vam je najljubše?
Najljubše mi je risati kar koli, kjer sem sam odgovoren za vsebino, pa naj bo to strip ali ilustracija. Če kdo drug napiše zgodbo, je pol že narejenega, a zato pogosto godrnjaš, kako bi to lahko napisal bolje, spreminjati pa ne smeš. Najraje rišem zelo stilizirane karakterje, antropomorfne živali ali bitja, ki jim pravim tisto in so brez spola. Bizarne pošasti ali kakšne amebe z rokami in nogami.

Gotovo ste imeli med slovenskimi ilustratorji svoje vzornike.
Med slovenski risarji močno izstopajo tri imena: Marjan Manček, Kostja Gatnik in Miki Muster. Stil ilustratork me ni pritegnil, pa tudi stripov niso risale. Kot mulček sem zelo očitno iskal moško energijo in vzore. Liki teh risarjev so bili karakterno izrazitejši in so se močno razlikovali med seboj. Velika večina ilustratorjev je takrat risala trpeče prizore iz vojne in lačnih časov, a se spomnim, da je znal Manček tudi fašiste risati zabavno.

Kaj pa vzori striparjev iz tujine?
Šele danes, ko rišem karikirano, vem, kako pomembni so bili zame Carl Barks (Jaka Racman), Uderzo (Asterix), Moriss (Lucky Luke), Valthery (Sammy), Franquin (Gaston) in cel kup drugih frankofonskih komičnih avtorjev. Sledili so risarji superjunakov, takšni, ki so imeli jasno definirano močno črto. Na prvem mestu je John Buscema, ki je za Marvel risal prav vse. Omenim naj še Johna Romito (Spiderman), Bernija Wrightsona (Swamp thing) pa Jacka Kirbyja, ki ga znam ceniti šele danes. Veliko jih je, od katerih nisem črpal risbe, a sem jih oboževal: Harold Foster (Princ Valiant), Hermann (Jeremiah), Corben (Den).


Risali ste tudi aktualne politične karikature. Ste imeli z njimi tudi kakšne težave?
Okrog leta 1995 sem približno tri leta risal za časopis Slovenec in še kakšno tiskovino desnice. Malo sem stiskal zobe, ker sem rad bral Mladino, ki je imela veliko boljši smisel za humor. Težav nisem imel, a svoje ideje sem kmalu nehal prodajati. Če sem kaj predlagal, so idejo oklestili na nivo prve žoge in šalo napravili hudo naivno. Rajši sem čakal na navodila, da nisem trošil časa. Spoznal sem, da imajo politiki debelo kožo in ne trznejo nikoli. Takrat se je risalo Drnovška, Peterleta, Kučana, Kacina, brata Podobnik … Eni so bili super, drugi pa neumni in hudobni, zelo črno-belo, seveda.

Ste za časopis Slovenec narisali tudi kakšen strip?
Oh, seveda. Risal sem dve pasici tedensko, nato pa so ju zreducirali na eno. Zmanjkovalo jim je denarja, ker je Slovenec takrat počasi odmiral. Najprej sem risal strip o žužkih z naslovom Mičkeni in bil za urednika malo preveč inovativen. Narisal sem žužka s polnim trebuhom, ki je požrl strip, in seveda so me obtožili, da je brez vsebine, ker se jim ni zdelo hecno. Drugi strip je nosil naslov Šarki. Nastopal je deček, ki ima doma za ljubljenčka morskega psa. Enkrat je bil ta v kadi, drugič v bazenu, poleti pa so ga peljali s sabo na dopust. Radoveden sem, kako bi se ta strip razvil, če bi imel nekaj let časa.

Kaj je za vas večji izziv: ilustriranje knjig ali strip?
Strip je težji zalogaj, to vedo vsi risarji. Ilustracija ima le en kader, ki ga izbrusiš, pa je.

Ko ste se začeli ukvarjati z ilustriranjem knjig, je bil morda prehod na nekoliko nov način izražanja problematičen?
Sploh ne. Prve plačane ilustracije so nastale za študentski časopis Tribuna. Opazil jih je David Tasič iz Založbe Karantanija, bile so mu všeč in dal mi je v ilustriranje knjigo Skavt Peter. Zavedal sem se, da je moj stil povsem stripovski, a če naročnik ni imel težav s tem, tudi mene ni skrbelo. Najprej sem moral obdelati lep del slovenskih klasikov, za začetek pa zgodbe Ivana Cankarja. Način risanja, ki mi ga je dovolil Tasič, je bil zelo predrzen in skoraj nespoštljiv do ikonskega pisatelja. Sledili so Jurčič, Kersnik, Tavčar in iz mene izvlekli mračno risbo, ki me je kmalu utrudila, saj mi realistični stil ni odgovarjal. Na moje veliko veselje so mi začeli ponujati lažje tekste.

Lahko bi rekli, da imate kot ilustrator knjig za otroke uspešno kariero.
Knjižni portal Cobiss kaže, da sem od leta 2003 do danes daleč najbolj izposojani ilustrator v slovenskih knjižnicah. Jelka Reichman in moj mladostni vzor Marjan Manček zaostajata za tretjino izposoj. Moja risba je otrokom všeč, nastopam v šolah, veliko prispeva tudi sodelovanje z izjemno priljubljenim Primožem Suhodolčanom.


Ilustrirate za različne avtorje, a najljubši vam je Primož Suhodolčan. Zakaj?
Primoža sem spoznal, ko je iskal nekoga, ki bo risal za njegovo najuspešnejšo knjigo Košarkar naj bo. Ujela sva se odlično, tako da sem zanj ilustriral več slikanic o Petru Nosu, serijo Pozor, pravljice in serijo Živalske novice. Postala sva nekakšen ustvarjalni duo. Nobena ideja ni preveč prismuknjena, noben karakter neizvedljiv. Naj bo najbogatejši štumf, podjetni virus, senilna kljuka, zmrzljivi kovter, kar koli, čim bolj hecno in nenavadno, vse stlačiva v pravljico. Vsaka od teh štirih zbirk je izjemno uspešna in se redno ponatiskuje. Veliko knjig je postalo zimzelenih in lepo je slišati od odrasle osebe, da je ravno ena teh nanjo naredila hud vtis.

Katere pisce in njihova dela bi radi ilustrirali, a z njimi še niste sodelovali?
Svetlana Makarovič je gotovo ena takšnih. Zanimiva vsebina je zame pomembnejša od znanega avtorja. Odkar sem začel tudi sam pisati knjige, je želja po sodelovanju z drugimi pisci precej usahnila. Vsak drugi Slovenec ima v predalu kakšno pravljico, ki pa je pogosto dolgočasna. Preveč je klepeta in malo zanimivih dogodkov za ilustracijo.

Otroci so zelo hvaležna publika, a hkrati iskrena in ostra kritika …
Otroci so sijajni. Doma imam dva mala kritika na robu najstništva, ki opazita vsako malenkost, ki jo zagrešim pri likovni interpretaciji zgodbe. Hvaležnost otroške publike začutim na obiskih osnovnih šol. Lakoto po predajanju znanja si potešim na nastopih ob začetku ali koncu bralne značke, kar počnem že dobrih 15 let. To je eden lepših delov mojega poklica. Rišem z debelimi črnimi flomastri in zelo hitro.