Po maši je bila licitacija suhomesnih izdelkov (FOTO)
»Petindvajset je rekel Jože, Mirko 30. Davorin pravi 35, Mirko 40. Štirideset prvič, 40 drugič,« je v nedeljo po maši odmevalo na glavnem trgu na Velikem Slatniku pri Novem mestu. Domačini, ki so povabili še krajane Križa, s katerimi odlično sodelujejo, so se zbrali, da se poklonijo sv. Antonu Puščavniku. Še danes je zavetnik živinorejcev, pastirjev, mesarjev, proti ognju (v hlevu), gasilcev, tudi proti kugi.
Podružnična cerkev na Velikem Slatniku je sicer posvečena žalostni Materi Božji, prvič jo omenjajo leta 1581, Anton Puščavnik je v stranskem oltarju. Dovolj razlogov, da so se ljudje zbrali, počastili svetnika in naredili še nekaj dobrega za skupnost ter cerkev.
1964. je emigriral v Avstralijo.
Po deseti maši, to je maša, ki se začne ob 10. uri, se ni prav nikomur mudilo domov. Na trgu pred cerkvijo je bilo namreč že vse pripravljeno za licitacijo suhomesnih dobrot. »Ljudje se tega dne resnično veselijo. Točno vedo, da je nedelja po prazniku Antona Puščavnika njihova. Včasih je bila licitacija suhega mesa točno na god. Kadar to ni bila nedelja, je bilo neprimerno manj ljudi. Odkar imamo licitacijo ob nedeljah, je to pravi praznik. Pri tem pa združita moči dva kraja, Veliki Slatnik in Križe. Vsa čast domačinom, ki se za to priložnost resnično potrudijo: najprej prinesejo suhomesne izdelke, zraven pa še malico za vse zbrane, začenši s toplimi napitki, obloženimi kruhki in sladicami, ki jih spečejo,« nam je pripovedoval Marjan Pavlin, domačin iz bližnje vasi Križe, sicer pa glavni dražitelj suhomesnin ter vsega tistega, kar so pripravili domačini. Izvedeli smo, kako vse skupaj poteka.
»Najprej so šli ljudje k maši, potem so okoli oltarja ob darovanju nesli meso, ki so ga sami pridelali, in ga pustili tam v košari. Po maši so jo prinesli na mizo, vse smo lepo zložili. Določil bom izhodiščno ceno, potem pa se bo začelo,« nam je še zaupal Marjan Pavlin, potem pa pokazal, da je res pravi mojster, ki že četrt stoletja pomaga dražiti in zbirati cekine za cerkev. Ker je sv. Anton Puščavnik tudi zavetnik živinorejcev, mu kmetje ob prazniku priporočijo svoje živali, v znak hvaležnosti pa darujejo del pridelka cerkvi.
Vaški okoliš je še vedno tesno povezan s kmetovanjem in domačimi živalmi.
Tudi domača glasba
Medtem ko je Marjan dražil, so domače gospodinje postregle vsem zbranim. Če je bil kdo tisti dan lačen in žejen na Velikem Slatniku, si je bil kriv čisto sam. Zbrani druščini se je pridružil tudi župnik. »Vesel sem, ker lokalna skupnost zna tako stopiti skupaj. Vaški okoliš je še vedno tesno povezan s kmetovanjem in domačimi živalmi, predvsem so v ospredju prašički. Poleg tega duhovnega praznovanja in veselja sledi še ta licitacija, ki nam pomaga pri obnovi,« je domačinom hvaležen duhovnik Gregor Kos.
Tudi domača glasba je zadonela. »Povabljeni smo bili,« je povedal domačin Jože Mavsar, ki se izvrstno znajde z diatonično harmoniko. Poleg njega so licitacijo popestrili Nejc s kitaro, Franci z baritonom ter harmonikarja.
Meso, kruh, čokolada, klobase in drugo je šlo dobro v promet. »Jaz dam 50 evrov,« je bilo slišati iz publike. Tako visoke izhodiščne cene ni imel noben dotedanji kos mesa. Jasno je bilo, da bo tole veliki finale. »Šestdeset Franci, 70 Andrej,« je bil pripravljen dražitelj Pavlin. »Nehaj, krača bo moja,« je bil odločen Franci Blažič, ki je dražil in zavzeto napadal kračo, meso in vino. Konkurenca je bila več kot dostojna! »Franci pravi 80, 90 Davorin, 100 Andrej, 110 Franci, 120 Davorin, 130 Davorin, 140 Franci, 150 Davorin, 160 Franci,« je Marjan vse zbrane detajlno obveščal, kako je cena poletela v nebo. Pa je postalo že po nekaj minutah ogorčenega boja jasno: tris, kračo, kruh in vino, je kupil Franci!
»Veste, rojen sem na Velikem Slatniku. Zdaj živim v Avstraliji v Perthu, tja sem odšel leta 1964. Rad se vračam domov. Povabili so me na licitacijo, z veseljem sem prišel, ker vem, da gre denar za cerkev. Že prej sem bil odločen, da bom nekaj dal in da bom šel do konca. Zmaga pa tako ali tako tisti, ki plača največ. Krača, kruh in vino ne gredo z mano v Avstralijo, vse to bomo pojedli pred odhodom,« nam je pripovedoval 80-letni Franci Blažič (spodbujala ga je žena Shelley), ki je odštel končnih 160 evrov.
Skupaj so za cerkev zbrali okoli dva tisočaka ter sklenili, da se že čez leto ponovno snidejo na licitaciji.
