Psiholog Perko: Samo čakam, kdaj se bo začelo streljati v šoli tako kot v ZDA

Javnost je pretresel nov primer vrstniškega nasilja, ki se je zgodil v Celju. Po spletu je namreč zakrožil posnetek, na katerem dekleta, neuradno gre za osnovnošolke, pretepajo in zmerjajo vrstnico. Policija dogodek že preiskuje. Nasilje je izbruhnilo v notranjosti nakupovalnega središča, potem pa še zunaj, na strehi. Sprva je ena od deklet 13-letnico udarila z dlanjo po obrazu, sčasoma pa so se pretepu pridružili še drugi. Dekletu nihče ni pomagal. O tem, kaj se dogaja z mladostniki in kaj bi lahko kot družba storili, da bi bilo nasilja manj, smo se pogovarjali s priznanim psihologom dr. Andrejem Perkom, ki je naslednik pokojnega znanega slovenskega psihiatra Janeza Ruglja.

Dekle je doživelo hudo nasilje. Kako lahko zaščitimo ljudi, ki so tarča nasilja?

To je v družbi, kakršna je, težko storiti. Ni mehanizma. Nekaj seveda pripomore preventiva doma in v šolah. Vzgoja otrok je tukaj bistvena. Problem je, da se družina v postmodernem času zanika in ukinja. Ni več vlog v družini, ne očeta ne matere, ni reda, ni vertikalne avtoritete in nastane kaos. Logično je, da je tako, kot je. Če umakneš očetovo avtoriteto – te moje besede se bodo mnogim zdele nesprejemljive, saj dojemajo družbo, kot da smo vsi enaki in enako sposobni, glede česar pa jaz mislim, da to ni res. Moška vloga je popolnoma drugačna od ženske. In če ni konkretnega očeta v družini, se ne more vzpostaviti red in nastane kaos. Tako je bilo tudi v tem primeru. Gre za širše družbene posledice, in ne le psihološki problem. Samo čakam, kdaj se bo začelo streljati v šoli tako kot v ZDA. Verjetno bomo tudi to slej ko prej doživeli. Vse gre v to smer. Nobenih omejitev ni več. Govorimo samo še o pravicah otrok, o njihovih dolžnostih ne govori nihče. Hierarhični sistem se je porušil in nobene avtoritete ni več – ne v družini ne v šoli, nikjer. Rezultat pa je to, kar je. To je preprosto razložljivo.

Po vašem mnenju je potem ideja o ničelni toleranci do nasilja v družbi utopična? Pa saj ne moremo kar tako vreči puške v koruzo …

Saj lahko sami vidite, da je utopična. Govorimo o ničelnem nasilju, rezultati pa so vedno slabši. Hkrati imamo tudi vedno več strokovne pomoči, po drugi strani pa vedno več težav.

Saj ne menite, da je številka višja zaradi tega, ker v družbi spodbujamo, da posameznik prijavi nasilje?

Lahko se več pogovarjamo, a celotni svet gre v napačno smer. Ko je človek postal Bog, ko ni nobenih ovir več – ko je vse mogoče, ko lahko vse naredim, potem ni več omejitev, razvitega moralnega čuta. Danes govorimo o psihopatskih osebnostnih strukturah, ne več o nevrotikih. In za te je značilno, da nimajo več vesti in moralnega čuta. In to je današnji svet in to je problem. Tisoč stvari lahko naredimo, da bi zmanjšali nasilje, a ga ne bomo. Več jih bo, več bo nasilja, ker je družba patološka. Celotna zahodna družba je patološka. Parcialno se lotevamo nekaterih problemov, a ne moremo nič storiti. Vedno slabše je.

Kakšna bi bila po vašem mnenju primerna obravnava napadalk? Pogosto se zdi, da slabo zavarujemo žrtev, medtem ko storilcu ponudimo vsakršno pomoč, saj da ima stisko, ki je ne zna uravnavati.

Dokler bodo terapevtke ženske, bo tako. Saj imate materinski kompleks. Rešujete stvari, ki se jih ne da rešiti, in ne znate postaviti mej. Zdaj bodo napadalke v rokavicah obravnavali, 'boge reve, kaj se jim je zgodilo, da to počnejo. Storilce je treba kaznovati. Vsako dejanje mora imeti svoje posledice. Tukaj se skriva ključ do morale in mora ta občutek krivde sprejeti nase in kazen sprejeti. Družba ga mora kaznovati, ampak tega ne stori, ker smo permisivni.

Kaj se dogaja s slovenskimi najstniki? S pestmi in brcami nad dekle, potem pa so vse objavili na družbenih omrežjih (FOTO)

Kako naj kaznujemo storilce?

Včasih so nasilneža vrgli iz šole, danes ga ne smejo. Cel sistem se mu mora prilagoditi. In tukaj imamo problem. Zaradi tega je tako, kot je, in bo še slabše. Celotni sistem je napačno zastavljen – feminizirano šolstvo, feminizirano sodstvo, in se zadeve rešujejo po žensko, in ne po moško. Dokler bo tako, bo tako.

Morda boste zaradi te izjave prejeli bodečo nežo, nagrado za seksistično izjavo.

Upam nanjo, sicer bom užaljen, če je ne dobim.

Po vaši oceni starši napadalcev večkrat odreagirajo primerno ali neprimerno, ko izvejo, da je njihov otrok izvajal vrstniško nasilje?

Če bi bili iz normalne družine, otroci tega ne bi počeli. Statistično gledano je tako, da iz patoloških družin prihajajo patološki otroci. Ker so starši bolni, negotovi in otrokom ne znajo postavljati mej, saj z njimi raje prijateljujejo, ker se bojijo, da jih otroci ne bi imeli radi. In vse napravijo za njihovo ljubezen, s tem pa jih uničujejo. Ker ni več jasne hierarhije. Odnos med mamo in otrokom mora biti ohranjen, mama mora biti mama. Mi pa prijateljujemo. Starši so negotovi in ne vedo, kaj bi. Treba bi se bilo zanašati na intuicijo, tega pa tudi ni več. Berejo nešteto knjig o vzgoji in imajo s tem le še dodatne občutke krivde, da nekaj narobe delajo. Obiskujejo psihologe, socialne delavce in pedagoge, ampak zaman.

Dekle je doživelo tudi veliko osramotitev, saj so bili spletni mediji polni videoposnetkov. Kaj bi morali storiti, da jo zaščitimo?

Najprej jo morajo starši zaščiti in nato še šola. Te mulke, ki so to storile, pa naj vržejo iz šole ali jih premestijo kam drugam. Zaščititi morajo njo, in ne storilcev. Pri nas pa storilce zaščitijo, žrtev pa umaknejo v drugo okolje. Da je ta dvojno kaznovan. Pravilno bi bilo, da se umaknejo nasilneži, ampak verjetno ne bodo, ker bodo starši proti. In smo v začaranem krogu. Lahko pametujemo do jutri, ampak ne bomo našli nobene rešitve.

Nasilneži niso nič novega v naši zgodovini. Verjetno jih ima vsak razred. Zakaj je takšna potreba, da posamezniki škodujejo drugim?

Nimajo razvitega moralnega čuta. Ker v obdobju od četrtega do šestega leta starši niso razdelali osnovnih stvari. Takrat se oblikuje moralni čut, ne pozneje. Če se takrat ni oblikoval, je zamujeno. Govorimo o mejni osebnostni strukturi, ki je psihološka. Včasih se jim je reklo psihopati, a danes jih ne smemo več tako poimenovati. Pozneje jim ni več pomoči. Nimajo razvitega občutka krivde, kaj je prav in kaj narobe, in dejansko je zanje to nekaj popolnoma normalnega. Če pridejo s slabo razvito identiteto v družbo, napadejo kot trop psov. Delajo nesprejemljive stvari, nimajo lastne identitete in se zlijejo z identiteto razbijaške in huliganske družbe. In tako doživljajo sebe. Gredo nerazumno v te nesprejemljive dogodke, to jih potegne, ker nimajo razvitega moralnega čuta. Tukaj je bila slabo opravljena vzgoja staršev.

Kot starši nimamo še ene priložnosti po šestem letu? Mar je vse izgubljeno?

Tako je. In zdaj se bodo z otrokom ukvarjali psihologi, psihoterapevti, a mejnim osebnostnim strukturam ni pomoči. Čeprav terapevti pravijo, da je, ampak dolga leta terapij. Ampak kdo jih bo obiskoval tako dolgo. Če občutka dolžnosti, odgovornosti, moralnega čuta ni v človeku, se ne da ničesar popraviti. Če je vsaj nekaj, potem se ga da še rešiti.

O kakšnih stiskah govorijo otroci pri vaši terapiji? Je veliko nasilja?

Imam terapijo za odrasle, a lahko rečem, da je med otroki zagotovo vedno več nasilja, vedno več motenih osebnosti tudi v šolah. Govorimo tudi o vedno več razvajenih otrocih, o otrocih, zasvojenih z internetom, z omamami. Preberite knjigo filozofa Umberta Galimbertija, jasno razloži, kaj se dogaja z mladino današnjega časa. Grozljivi gost: Nihilizem in mladi je ena od njegovih knjig.

Se stiska, ki je nasilni otrok očitno ne zna uravnavati, ker se tega ni naučil, kaže bolj v samodestrukciji ali na zunaj, ko terorizira druge?

Oboje. Odvisno od osebnosti človeka. Tudi omama od interneta, opijanje, drogiranje so samodestrukcija. Beg iz realnega sveta. Če pa se združi s klapo, lahko agresija udari navzven.

Starši pogosto ne slišijo stiske otrok. Bi lahko šola kaj več naredila?

Lahko bi, ampak šola brez staršev nič ne more. Starši so lahko tudi nezainteresirani, čeprav bi morali vzgajati. Danes pa ima tudi šola predvsem samo še izobraževalno funkcijo, in ne več vzgojne. Morali bi popolnoma spremeniti sistem, da bi bil tudi učiteljski poklic bolje cenjen in bolje plačan. In seveda bi morali opraviti test, kakšna osebnostna struktura je učitelj – ali je sploh sposoben stopiti v razred, ali ima sploh empatijo do otrok.

Več o vrstniškem nasilju v Celju v jutrišnji tiskani izdaji Slovenskih novic.