Po Milanu Kučanu še en Prekmurec predsednik Slovenije?

»Dobro blago se samo hvali. Skromnost je lepa čednost. Lastna hvala, cena mala. Še in še bi lahko naštevali slovenske modrosti, ki mladini v glavo ubijajo, da ne smejo biti ponosni nase, ali pa tega vsaj ne navzven pokazati. No, jaz imam zgolj polovico slovenske krvi in se me zato to pranje možganov ni ravno prijelo. Prav zato pa si vam bom dovolil vsem povedati v obraz: 'Dovolj je tega!'«

Tako razmišlja Prekmurec Rolando Benjamin Vaz Ferreira, ki ga mnogi Slovenci najbolj poznajo po tem, da je predsednik Stranke piratov Slovenije in je na minulih volitvah med drugim kandidiral evro poslanca, sedaj pa je na družbenem omrežju že napovedal kandidaturo za predsednika države, na volitvah, ki bodo leta 2022.

Bo tako po Milanu Kučanu še drugi Prekmurec na čelu države? Po njegovem, je naloga predsednika države, da zrcali nacionalni ponos. Svojim ljudem mora vlivati samozaupanje, tujini pa zaupanje v svoje ljudi. Njegova naloga je, da ves svet (iz)ve za njegovo državo. Njegova naloga je, da svojim ljudem omogoči vključenost v svetovne znanstvene, kulturne in gospodarske tokove, s čimer bogati svojo državo v vseh pogledih.

Slovenci imamo veliko razlogov za ponos

»Res mislite, da nimate razloga, da ste ponosni, da ste Slovenci? Resno? Pa poglejmo. Slovenci živijo na tem območju približno 1300 let. Plus, minus, ni pomembno. V teh 1300 letih so bili naši predniki neprestano podvrženi sosednjim narodom. Prisilno potujčevani. Kaznovani za uporabo svojega jezika. In danes? Ne le, da se slovenščina še zmeraj govori, ohranilo se je tudi nešteto narečij in regionalnih jezikov. Ne le, da imamo prevedeno Biblijo v državni jezik, imamo celo prevode v regionalne jezike oz. narečja. Na zgolj 20.000 kvadratnih kilometrih imamo več kulturne raznolikosti od marsikatere neprimerljivo večje države. Govorimo številne tuje jezike. Dva milijona ljudi proizvaja bistveno več vrhunskih športnikov od statističnih pričakovanj. Pa ne 'le' vrhunskih ampak bodočih legend. Prav, porečete, ampak kaj, če smo še zmeraj sorazmerno revni, v primerjavi z zahodom. Pa nam res gre tako slabo?« se sprašuje Vaz Ferreira.

»Po BDP na prebivalca smo 31. na svetu. Slabo? Španija, bivši najbogatejši imperij v zgodovini, nas prekaša zgolj za dve mesti, tj. za manj kot 1700 evrov na leto. Po imetju povprečnega državljana (tj. 50 % jih ima več, 50 % manj) smo na 26. mestu. Veste kdo je za nami? Švedska, Nemčija, Nizozemska. Ja, prav ste prebrali. Če ne upoštevate zgornjih par odstotkov najbogatejših, ki dvigujejo navadno povprečje, smo pred 'obljubljenimi deželami'. Po indeksu človeškega razvoja za povprečnega državljana smo na 12. mestu. Pred Belgijo, Veliko Britanijo, Avstrijo, Kanado, Novo Zelandijo, Luksemburgom, Singapurjem, Francijo, ZDA, Italijo in Španijo. In ker nekateri najbrž še zmeraj razmišljate, kako so morda te statistike fine, ampak se od njih ne da živeti. Prav imate. Moj cilj ni, da vam prodajam meglo, da nam gre bolje od dejanskega stanja. Nikakor. Lahko pa vam z resničnim primerom prikažem, kako sposobni smo Slovenci, čeprav se večina tega ne zaveda. Ob združitvi Nemčije je Vzhodna Nemčija imela BDP na prebivalca približno 10 % višjega od Slovenije ob osamosvojitvi. Bivša Zahodna Nemčija je nato v bivšo Vzhodno Nemčijo do leta 2010 zlila 1300 milijard evrov. Bivša Vzhodna Nemčija ima sodobni BDP na prebivalca približno 20 % višjega od Slovenije.«

Zato veljamo za »drugo Švico«

»Pa preračunajmo malo. 1300 milijard, proporcionalno zmanjšanih glede na število prebivalcev, znese 162.5 milijard everov za Slovenijo. To je štirikratni BDP celotne države leta 2010 oziroma dvajsetkratni letni proračun leta 2010. Bivša Vzhodna Nemčija je kot del ene najmogočnejših in najbogatejših držav na svetu z zgolj notranjim trgom z 80 milijoni ljudi in s podarjenimi 1300 milijardami uspela prednost pred Slovenijo dvigniti iz 10 % na 20 %. Veste, kaj se zgodi, če 162,5 milijard razdelimo na 20 let (govorimo o letu 2010)? To je 20% dvig BDPja Slovenije za vsako leto. In tu ne govorimo o investicijah, ki vračajo dobiček. Niti tu ne govorimo o dodatni potrošnji, ki spodbuja gospodarstvo. Tu je govora zgolj o prištevanju te količine denarja državnemu BDPju, brez kakršnihkoli trajnih učinkov, kar je v praksi nemogoče, saj denar, ko pride v gospodarstvo, začne krožiti in ne izgine po letu dni.«

In kaj to pomeni za Slovenijo? Vaz Ferreira pravi, da je »dvomilijonska Slovenija zgolj v prvih dveh desetletjih svojega obstoja, kljub divji korupciji devetdesetih in kljub vsem neumnostim v politiki, z dragimi krediti, ne podarjenim denarjem, uspela iti skoraj popolnoma v korak z delom 4. največjega gospodarstva na svetu.«

»Kljub vsem tajkunom, aferam, škandalom, korupciji in vsemu ostalemu smo šli v korak z Nemčijo. A si sploh predstavljate, kam lahko pridemo, če se zadev lotimo, kot se spodobi? V svoji najslabši 'kondiciji', nam številke kažejo, da smo vsaj enako sposobni kot oh-tako-zelo opevani Nemci. Končno razumem, od kje je prišel izraz 'druga Švica', iz katerega se ljudje dandanes norčujejo. V enem in edinem obdobju slovenske samozavesti v dvajsetem stoletju je cel narod, ne glede na leve in desne, potegnil skupaj in se zoperstavil neprimerljivo večji sili. Pokazal je, česa je sposoben in ne le, da so bile sanje dovoljene - ljudje so si enkrat in edinkrat upali sanjati.«

Dober glas seže v deveto vas

»Kot rečeno, naloga predsednika države je, da zrcali nacionalni ponos. Svojim ljudem mora vlivati samozaupanje, tujini pa zaupanje v svoje ljudi. Njegova naloga je, da ves svet (iz)ve za njegovo državo. Njegova naloga je, da svojim ljudem omogoči vključenost v svetovne znanstvene, kulturne in gospodarske tokove, s čimer bogati svojo državo v vseh pogledih. Dober glas seže v deveto vas, pravijo. A šele ko bo glas o nas slišen in slišan tudi za devetimi gorami in devetimi vodami, šele takrat bo delo predsednika zares opravljeno. In zato bom na naslednjih volitvah kandidiral za predsednika države. Ker si kot Rolando Benjamin Vaz Ferreira upam privoščiti kršitev kulturne norme nepotrebne skromnosti, ki si je Janez Novak ne more.«

»S tisoč let starega zaprašenega ogledala bom odstranil pajčevino in Slovencem pokazal nepopačen odsev njih samih. Ne odsev levih, niti odsev desnih, ampak odsev ljudi, ki že 1300 let dokazujejo, da ga ni naroda, ki je sposobnejši od njih, le da si tega ne upajo priznati, ker se baje ne spodobi. Dober glas seže v deveto vas. Čas je, da skupaj zakričimo, da smo tu in da končno mislimo resno!« trdi Rolando Benjamin Vaz Ferreira.