Po moževi smrti še bolj pljunila v roke

»Včasih kmetica ni bila nič vredna, le za pred štedilnik in rojevanje otrok. Danes se vse bolj ceni in spoštuje. Status se je popravil, svoje pa smo prispevale tudi same,« pravi Marija Škof, ki je minuli četrtek postala kmetica leta. Obiskali smo jo na kmetiji v Boldražu pri Metliki, že navsezgodaj je spekla belokranjsko pogačo, na štedilniku je vkuhavala paradižnik, najmlajši sin Andrej se je posvečal bučam, iz katerih pridelujejo olje. »Dela ne zmanjka,« pravi Marija, ponosna, da je bila za kmetico leta prvič doslej izbrana Belokranjka. »Nisem se niti želela prijaviti, pa so me prepričale prijateljice iz Društva kmečkih žena Metlika s predsednico Mojco Mežnaršič na čelu. Na koncu pa je še Andrej rekel, naj me kar prijavijo.« Minuli teden je bila v Ljutomeru na oddihu in sploh ni pričakovala, da jo bodo poklicali na zaključno slovesnost v Zagorje, povabila jo je predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule. »Prijateljice so mi prinesle od doma obleko in čevlje, da sem se uredila za predstavitev pred komisijo, v športni opravi nisem mogla tja.«

Kmetija premore 21.000 trt, na dveh hektarjih gojijo buče, imajo 1000 sadik aronije, iz katere izdelujejo matični biosok brez konzervansov, liker in čaj. V sadovnjak so posadili po 60 orehov in kakijev, Andrej, letos je bil star 40 let, pa je mladi prevzemnik. Slednji doda, da so med letoma 2000 in 2016 posodobili tako nasade kot mehanizacijo.
 

Ponesrečil se je v Srbiji

Marija je bila rojena leta 1955, na vinogradniški kmetiji so odraščali štirje otroci. Prva je odšla od doma in se zaposlila v Novoteksu. Ljubezen jo je pred 46 leti iz domače vasi Vidošiči odpeljala v Boldraž, z možem so se jima rodili trije otroci, Jani, Katja in Andrej. Leta 1981 je zaradi obilice dela na posestvu ostala doma, mož pa je delal v Novoteksu, dokler se ni odločil, da bo vozil kamion. Leta 1989 je umrl v prometni nesreči v Aleksincu v Srbiji. »Zgodilo se je v sredo, izvedeli smo v petek zvečer. Vse je šlo prek policije, telefona ni bilo. Ostala sem sama s tremi otroki,« pove Marija, ki prizna, da so se ji po moževi smrti zaprla vsa vrata. »Imela sem pomisleke, kako dalje. Potem pa je najstarejši sin Jani rekel, mama, bomo že! Kot 13-letnik se je spravil na traktor, sosed ga je naučil škropiti vinograd. Otroci so bili izjemno delavni,« se ozre na veliko prelomnico v življenju. Še bolj zagnano se je lotila dela, se zapisala vinogradništvu in kletarstvu, opravila je tudi degustacijski tečaj in bila dejavna v domači lokalni skupnosti (članica sveta krajevne skupnosti, predsednica krajevnega odbora Rdečega križa, tri mandate podpredsednica in sedaj že tretji mandat članica nadzornega odbora društva vinogradnikov).



Že kot dekle se je vključila v delo takratnega aktiva kmečkih žena, od mladih dni sodeluje v pastoralnem svetu in poje v cerkvenem zboru. Bila je v veliko podporo pri pridobivanju certifikata za evropsko zaščito belokranjske pogače. Že vsa leta je članica komisije za notranjo presojo in izvajalka delavnic za omenjeno jed. »Izobraževala sem se, potem je šlo vse navzgor. Kako sem vse zmogla? Ne vem, je pa res, da mi delo daje energijo. Nikoli nisem utrujena od dela, včasih od skrbi. Rada imam vajeti v svojih rokah, jih pa sedaj že popuščam,« iskreno pristavi Marija, ponosna na otroke in šest vnukov. Doma bi sicer moral ostati sin Jani, izučil se je za mizarja. Andrej je agronom s fakultetno izobrazbo; tako kot hči Katja, ki se je zapisala kemiji, zaposlena je v novomeški Krki, pet let je bila v Moskvi.
 

Krompir dražji od grozdja

Marija vstaja ob šestih, poleti tudi pred peto, da do desetih opravi, kar je treba v vinogradu: »Potem je prevroče.« Dopoldne skuha, nato odide v šolo po vnuke. »Daleč največ dela je prav v vinogradu,« prizna, a pove, da so se modernizirali. Imajo električne škarje za obrezovanje, po novem tudi strojček za vezanje trte. »Roke me nič več ne bolijo, s tole novo mašino privežem po 2000 trt na dan,« nadaljuje Marija, ki ji pri tem večkrat pomaga pridna soseda Nada, po potrebi večkrat najamejo po dva sezonska delavca. Do lani so imeli živino, zdaj ne gre več. »Delo v vinogradu in košnja se pokrivata. Če v vinogradu zamudiš dan ali dva, gre lahko celoten pridelek v nič. Tega si ne moremo dovoliti,« pove Marija. »Včasih smo stavili na kvantiteto, danes na kvaliteto. Trte so prej dale do šest kilogramov grozdja, zdaj največ tri. V vinogradu premoremo 12 sort.«
Obžaluje pa, da so odkupne cene grozdja tako nizke. »Letos je krompir dražji od grozdja.«



Včasih, pravi, se je kmetu še dobro godilo. »V eni od sezon smo pridelali 30 ton krompirja in z zaslužkom kupili novo nakladalko. Gospoda misli, da kmet živi od subvencij in da mu je najlepše. Pa ni. Delaš in delaš, svojega dela pa praktično ne smeš računati. Mladi zavoljo vseh razmer v kmetijstvu ne vidijo več prihodnosti.«

Vesela je, ko se na domačijo vrnejo bratje in sestri pokojnega moža, po njegovi smrti so nov dom našli v Kanadi. Hvaležna pa je tudi za sprejem, ki so ji ga pripravili v vasi ob osvojitvi naslova kmetice leta. Zapel ji je pevski zbor kmečkih žena, pozdravila sta jo direktorica KZ Metlika Tatjana Malešič in župan Darko Zevnik, manjkali niso niti člani društva vinogradnikov in njene prijateljice. Danes pa jo pot že pelje na prvi delovni sestanek v Slovensko Bistrico.