RAZGLEDIŠČE
Po najlepši razgled
V marcu, ko padavine ponehajo in se razjasni nebo, se v gorah snežne razmere ustalijo; takrat je čas, da se odpravimo na kakšno razgledišče – zelo težko bi našli boljšega, kot je na Slemenovi špici.
Odpri galerijo
Na poti proti prelazu Vratca Fotografije: Janez Mihovec
Zanimivo, da vrh Slemenova špica sam po sebi ni nič posebnega, 1911 metrov ima in je v celoti obkrožen s precej višjimi dvatisočaki nad Tamarjem. Nanj peljejo tri poti, a sta tista iz Koče v Tamarju prek Črnih voda in tista iz Kranjske Gore po dolini Male Pišnice precej zahtevni in ju v času snežne odeje ne priporočamo. Zato pa je tretja toliko boljša in je primerna pravzaprav za kogar koli, ki je vsaj približno vajen gibanja po sredogorju in visokogorju.
Na prelazu Vršič, prav nasproti grobišča ruskih vojakov, se začne naša pot. Grobišče je spomin na strahovito tragedijo 12. marca 1916, ko je orjaški snežni plaz pod sabo do smrti pokopal več sto ruskih vojaških ujetnikov in nekaj deset njihovih avstro-ogrskih stražarjev, ki so prek prelaza gradili oskrbovalno cesto proti soški fronti. Čeprav današnje zime niso več kot pred dobrim stoletjem, se kljub temu velja pozanimati o vremenski napovedi in snežnih razmerah.
Tri četrt ure nas markirana pot vodi precej strmo in poševno prek pobočij v klanec vse do prelaza Vratca na višini 1807 metrov. Takrat lahko počijemo in se razgledamo naokoli. Na drugi strani prelaza je mogočna stena Prisojnika, s katere nas gleda skalna podoba ajdovske deklice.
Svet se poravna in zdaj stopamo prek slikovite, z balvani posute planote. Na levi strani se nad nami dvigajo mogočne stene vrhov, ki se začno z Nad Šitom glavo, nadaljujejo v Mojstrovke in naprej proti Travniku, vse do Jalovca na koncu ostenja. Pod nami, na desni strani pa se pod planoto svet prepadno spusti v dolino Male Pišnice.
Pol ure potrebujemo, da se sprehodimo po planoti, potem pridemo do križišča. Na levo se pot usmeri v Tamar, na desno v Malo Pišnico. Mi nadaljujemo naravnost, potrudimo se po redkem macesnovem gozdu navkreber in po dveh urah hoje smo na vrhu Slemenove špice. Tik pred vrhom se dvignemo nad gozdno mejo in razgled je prekrasen.
Obvladuje ga Jalovec, ki ni zastonj kot ena naših najlepših gora v grbu slovenske planinske zveze. Ob tem skoraj pozabimo na preostale vrhove v bližini: na Ciprnik nad planiškimi skakalnicami, na greben Ponc na drugi strani Tamarja, pa na Vevnico. Na greben Mojstrovk, Kumlehovo glavo ter Škrlatico in Špik daleč na drugi strani.
Na poti proti prelazu Vratca Fotografije: Janez Mihovec
Na prelazu Vršič, prav nasproti grobišča ruskih vojakov, se začne naša pot. Grobišče je spomin na strahovito tragedijo 12. marca 1916, ko je orjaški snežni plaz pod sabo do smrti pokopal več sto ruskih vojaških ujetnikov in nekaj deset njihovih avstro-ogrskih stražarjev, ki so prek prelaza gradili oskrbovalno cesto proti soški fronti. Čeprav današnje zime niso več kot pred dobrim stoletjem, se kljub temu velja pozanimati o vremenski napovedi in snežnih razmerah.
Jalovec obvladuje razgled z vrha Slemenove špice.
Tri četrt ure nas markirana pot vodi precej strmo in poševno prek pobočij v klanec vse do prelaza Vratca na višini 1807 metrov. Takrat lahko počijemo in se razgledamo naokoli. Na drugi strani prelaza je mogočna stena Prisojnika, s katere nas gleda skalna podoba ajdovske deklice.
Macesni na planoti
Svet se poravna in zdaj stopamo prek slikovite, z balvani posute planote. Na levi strani se nad nami dvigajo mogočne stene vrhov, ki se začno z Nad Šitom glavo, nadaljujejo v Mojstrovke in naprej proti Travniku, vse do Jalovca na koncu ostenja. Pod nami, na desni strani pa se pod planoto svet prepadno spusti v dolino Male Pišnice.
Pol ure potrebujemo, da se sprehodimo po planoti, potem pridemo do križišča. Na levo se pot usmeri v Tamar, na desno v Malo Pišnico. Mi nadaljujemo naravnost, potrudimo se po redkem macesnovem gozdu navkreber in po dveh urah hoje smo na vrhu Slemenove špice. Tik pred vrhom se dvignemo nad gozdno mejo in razgled je prekrasen.
Tik pred vrhom se dvignemo nad gozdno mejo.
Obvladuje ga Jalovec, ki ni zastonj kot ena naših najlepših gora v grbu slovenske planinske zveze. Ob tem skoraj pozabimo na preostale vrhove v bližini: na Ciprnik nad planiškimi skakalnicami, na greben Ponc na drugi strani Tamarja, pa na Vevnico. Na greben Mojstrovk, Kumlehovo glavo ter Škrlatico in Špik daleč na drugi strani.
