LETALSTVO
Po nebu letali beli ptiči
Na Blokah so se srečali številni ljubitelji slovenskega letalstva. Jadralna šola je na tistem delu Notranjske delovala desetletja.
Odpri galerijo
Na Blokah so počastili 85 let od ustanovitve jadralne šole, ki je v tem delu Notranjske delovala več desetletij. Srečanje so pripravili člani zavoda Vrabec Bloke z zelo dejavno Martino Hribar. Srečali so se številni ljubitelji slovenskega letalstva, ki so pred pozdravnim nagovorom Franca Škrabca, nekdanjega podžupana občine Bloke in poznavalca bloškega letalstva, ter Jožeta Čudna, podpredsednika Letalske zveze Slovenije, prisluhnili letalski himni iz leta 1939.
Govorca sta se dotaknila dveh zgodovinskih oseb jadranja, Milana Boriška in Rada Hribarja. Oseminosemdesetletni Škrabec se spominja, da so bili udeleženci jadralnih tečajev navdušeni študentje. Letalstva so se učili na letalih zögling in SG38, za katera so načrte izdelali Nemci, v Ljubljani pa so skonstruirali čisto svoje letalo vrabec. Tovrstna plovila so bila namenjena za osnovno šolanje pilotov.
Učili so se tako, da so po manjšem griču pred seboj rinili letala in vadili v vzdrževanju smeri in ravnotežja. Po uspešno opravljenem poizkusu so letalo naložili na »kolca«, nekakšno prvo premo bloškega vlaka, ga zapeljali oziroma potisnili na vrh vzpetine in se spustili po pobočju. Po navadi so leteli s Piškovca proti Hudemu Vrhu, včasih pa tudi z Bradatke in Volčjanskega hriba. Bloke so bile za tiste čase oddaljene, a so imele vse možnosti, tudi vremenske razmere so bile take, da bi morda na 100 kvadratnih kilometrov odprtem prostoru ob zagonskem vetru zgradili letalski center, ki je v petdesetih letih nastal v Lescah.
»Otroci smo noreli po vasi in vpili, poglejte, poglejte, po nebu letajo beli ptiči. Ob nedeljah je veliko ljudi rinilo na Bloke. Občudovali so človeka, ki brez motorne pomoči obvlada zračne višave,« je prijateljem porumeneli zapis iz leta 1936 pokazal France. Na njem je podčrtano jadralno letalo tipa zelena pošta, 70 metrov nad Volščanskim hribom ob rekordno dolgem poletu, in sicer eno uro, dve minuti in 43 sekund.
Govorca sta se dotaknila dveh zgodovinskih oseb jadranja, Milana Boriška in Rada Hribarja. Oseminosemdesetletni Škrabec se spominja, da so bili udeleženci jadralnih tečajev navdušeni študentje. Letalstva so se učili na letalih zögling in SG38, za katera so načrte izdelali Nemci, v Ljubljani pa so skonstruirali čisto svoje letalo vrabec. Tovrstna plovila so bila namenjena za osnovno šolanje pilotov.
Učili so se tako, da so po manjšem griču pred seboj rinili letala in vadili v vzdrževanju smeri in ravnotežja. Po uspešno opravljenem poizkusu so letalo naložili na »kolca«, nekakšno prvo premo bloškega vlaka, ga zapeljali oziroma potisnili na vrh vzpetine in se spustili po pobočju. Po navadi so leteli s Piškovca proti Hudemu Vrhu, včasih pa tudi z Bradatke in Volčjanskega hriba. Bloke so bile za tiste čase oddaljene, a so imele vse možnosti, tudi vremenske razmere so bile take, da bi morda na 100 kvadratnih kilometrov odprtem prostoru ob zagonskem vetru zgradili letalski center, ki je v petdesetih letih nastal v Lescah.
»Otroci smo noreli po vasi in vpili, poglejte, poglejte, po nebu letajo beli ptiči. Ob nedeljah je veliko ljudi rinilo na Bloke. Občudovali so človeka, ki brez motorne pomoči obvlada zračne višave,« je prijateljem porumeneli zapis iz leta 1936 pokazal France. Na njem je podčrtano jadralno letalo tipa zelena pošta, 70 metrov nad Volščanskim hribom ob rekordno dolgem poletu, in sicer eno uro, dve minuti in 43 sekund.