Po nesreči Lana Markelj ne vidi in ne govori

Bolezen in nesreča ne izbirata. »Moja Lana je imela 8. maja nesrečo s kolesom pri Dunaju. Zaletela se je, fant je padel na desno, ona levo. Katapultiralo jo je v blatnik vozila, ki je pripeljal po tisti cesti. En in edini avto, ki je bil tam. Usoda. Vrglo jo je v zrak, nekaj metrov naprej,« mama Joži Markelj opiše nesrečo 25-letne hčerke Lane. Ko je izvedela za dogodek, se je takoj odpravila v Avstrijo. Izvedela je, da je bil že 10 minut po dogodku tam helikopter.

»Lana si je poškodovala predvsem glavo. Ko smo prišli na Dunaj, je bilo videti vse okej. Niti napetosti v možganih ni imela. Spakirala sem kovčke, da se vrnemo domov. V soboto in nedeljo so jo začeli zbujati iz umetne kome. Ko so jo zbujali, so se pojavili nenadzorovani krči. Vedela sem, da to ni v redu, precej sem brala o tem,« nadaljuje mama, ki pojasni, da so v bolnišnici ob CT naredili še MRI-glave. »Ugotovili so, da je poškodovano možgansko deblo, končiči receptorjev so zabiti. Kar pomeni, da se je ob nesreči valjala po cesti,« se je tudi mama zavedala, da je Lana težje poškodovana.
 

Z mamo povezani kot noht in prst

Takoj so jo prepeljali v Ljubljano v UKC, tam je bila en mesec. »Začela je sama dihati, potem pa je prišel dr. Klemen Grabljevec z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča, ki sem mu za vse hvaležna. Zatrdil je, da Lana potrebuje pomoč in rehabilitacijo,« se mama zjoče. Ni ji lahko. Lana je bila izvrstna športnica, tudi kinezioterapevtka, osebna trenerka. Živela je v Bistrici pri Tržiču z mamo, starši so ločeni.

»Za naju so vsi vedeli, da sva povezani kot noht in prst. Ni lahko. Vsi pravijo, da sem močan človek, a v dani situaciji je težko,« jo premagajo solze. Vsakič ko je šla Lana po svoje, sta se objeli. Tokrat, ko je odhajala v Avstrijo, pa tega objema ni bilo. »Imate otroke? Vsak dan jih objemite in poljubite,« nam je skoraj zabičala Joži, ki se zaveda, da je pred hčerjo zahtevna pot. Kako bo, ne ve nihče.

»Diha sama, hranijo jo po cevki. Na Soči z njo delajo delovni fizioterapevti, logopedi. V zadnjih dveh tednih je viden napredek! Premika se levo in desno,« mama ne obupuje. »Dr. Grabljevec nas hrabri in pravi, da je Lana prava borka. Poudaril je, da je mlada ženska, da je športnica in da živi v socialnem okolju, ki ji stoji ob strani. Prepričan je, da so prav ti faktorji ključni, da bo napredovala,« Joži ne meče puške v koruzo! »Ne vemo, kako je z njenim vidom. Ko jo gledaš, se zdi, da vidi. Bo pa doktor povedal, ali je ta vid morda dvojen, obrnjen. Sliši dobro, se pa odziva z zamudo. Govoriti ne more, upam, da se ji govor povrne, da se ji receptorji sestavijo nazaj,« našteva mama.
 

Vera ji je ostala

Kako dalje, jo sprašujejo mnogi. Ne ve, kako dolgo bo lahko Lana ostala na URI Soča. Potem sta dve možnosti: po eni različici bi za premostitveno obdobje odšla na Oddelek za invalidno mladino in rehabilitacijo Stara Gora, po drugi pa je možnost, da bi nekaj časa ostala pri očetu. »Bomo videli, vsekakor se bo na koncu vrnila domov, k meni, sem spada. Poskrbela bom, da ji prilagodimo stanovanje. Če bo treba, tudi z osebnim asistentom,« je odločna mama.


»Punca je pravi angel na zemlji. Čustvena, s pravimi vrednotami, predvsem pa pripravljena vsakomur pomagati. V teh dneh prihaja podpora z vseh koncev,« pravi Joži, ki s sorodniki vsak dan izmenjaje obiskuje hčerko, jo bodri. Kaj bo jutri, ne ve, pripravljena je na vse, tudi na čudež. Vere ji ne more nihče vzeti. Hvaležna je delodajalcu DHL Global Forwarding Slovenija, kjer dela v menedžmentu. Da se lahko posveča hčerki, dela od doma oziroma ima prilagojen delovni čas. Za nameček je podjetje sprožilo dobrodelno zbiranje sredstev, ki bo potekalo 2. oktobra.


»Dajmo vsi skupaj ta dan nameniti moji ljubici in narediti nekaj zase, tako kot je Lana posvečala športu svoje življenje in ga še bo. Prosim, delite to iniciativo in odprite svoje srce. Verjamemo vanjo in vemo, da bo zmagala,« pravi Joži. Sredstva bodo darovali podjetje in vsi, ki so tako ali drugače povezani z vseslovensko akcijo Never give up.