Po novi medijski zakonodaji utegnemo gledalci plačevati 50 evrov več

V zadnjih dneh je veliko prahu dvignil predlog sprememb slovenske medijske zakonodaje. Zavod RTV skrbi, da bi na letni ravni izgubili 13 milijonov evrov, zadovoljni niso niti v Slovenski tiskovni agenciji, kjer bi nadzornike po novem imenovala vlada in ne državni zbor, kot je to urejeno zdaj. Javna razprava o spremembah medijske zakonodaje je bila sprva predvidena zgolj nekaj dni, a so jo predsedniki koalicijskih strank in vodje poslanskih skupin podaljšali do avgusta.

Predlog novele zakona vsebuje tudi ustanovitev sklada za financiranje televizijske produkcije. Operaterji bi tako morali plačevati 3,5 mesečno za vsakega naročnika. V slovenski oglaševalski zbornici so prepričani, da gre v tem primeru v resnici za nekakšen davek na storitve operaterjev, moti pa jih tudi, da bi se na ta način financirala samo televizijska produkcija, ne pa tudi druge oblike medijev, kot so splet, radio, tisk ...

Milosavljević: Ponudniki bodo prisiljeni podražiti storitve

Član ekspertne skupine za medije pri Svetu Evrope Marko Milosavljević in profesor na katedri za novinarstvo na FDV meni, da takšne spremembe medijske zakonodaje še zdaleč niso primerne, ne samo postopkovno, temveč tudi vsebinsko. Prepričan je, da so nekateri členi zapisani zelo osebno »na škodo čisto določenih domačih medijev, predvsem Pop TV, Kanal A in radijske mreže.« Sprašuje se, od kod izračun predlagateljev, da bi morali operaterji plačevati ravno tri evre in pol po naročniku.

Profesor s katedre za novinarstvo je spomnil še, da bo omenjeni sklad namenjen samo financiranju televizijski produkciji, medtem ko v predlogu novele ni ne duha ne sluha o financiranju denimo tiska, ki se je znašel v nezavidljivem položaju, obdobje novega koronavirusa pa je krizo le še poglobilo. Po mnenju Milosavljevića bi se morali predlagatelji malo bolj osredotočiti tudi na digitalne spremembe.

Kaj pa bi ustanovitev sklada, v katerega bi morali vplačevati operaterji, pomenila za gledalce? Milosaljević meni, da bo to predstavljalo 50 evrov dodatnega plačevanja na letni ravni, saj bodo ponudniki prisiljeni podražiti storitve oziroma teh dajatev ne bodo zmogli plačati sami.

»Zakon je predvsem napisan z očitno željo pomagati medijem političnih partnertev kot sta Viktor Orban in Aleksandar Vučić in na škodo domačih medijev,« sklene profesor.

Turk: Predlagane spremembe niso tako katastrofalne, kot se prikazuje

Da predlagane spremembe v medijski zakonodaji niso v ničemer nedemokratične, katastrofalne ali ekscesne, kot se po njegovem mnenju poskuša prikazati, pa je prepričan nekdanji  minister v drugi Janševi vladi Žiga Turk. Ni pa naklonjen zaračunavanju treh evrov in pol, ki bi končali v omenjenem skladu. 

»Nobeno prisilno plačevanje vsebin mi ni všeč. Obstoječi prisili sta financiranje POP TV in A kanala skozi kabelska omrežja ter plačevanje RTV prispevka zaradi električnega priključka. Zakon bi napravil bolje, če bi gledalci lahko po svoji izbiri del RTV naročnine namenili drugemu mediju, sploh ne nujno televiziji. To bi spodbudilo nekaj zdravega tekmovanja,« je prepričan nekdanji minister, ki dodaja, da ne vidi razloga, da bi država posebej podpirala prav televizijske medije.

Čakš: Financiranje zgolj televizijske produkcije ni krivično

Določene predlagane rešitve so po mnenju političnega analitika in odgovornega urednika portala Domovina.je Roka Čakša bolj, določene manj ustrezne, nedvomno pa po njegovem mnenju »ne pomenijo politične podreditve medijskega prostora in uničenja javne RTV Slovenija, kot zdaj poslušamo.« RTV se skuša racionalizirati s prerazporeditvijo 8 % sredstev za STA in za namene podpore drugih medijev, za katere se v trenutni ureditvi sredstva namenjajo iz državnega proračuna. Prepričan je, da je izjemo velik plus novega predloga ta, »da v njem več ni idej o uvedbi inšpektorja z močnimi pooblastili sankcioniranja tako imenovanega sovražnega govora v medijih, kar bi lahko ogrozilo svobodo govora v Sloveniji. Slednje tako ostaja v domeni sodišč.«

Financiranje zgolj televizijske produkcije do drugih medijev po mnenju Čakša ni krivično, sploh ob zavedanjih, da je takšna produkcija bistveno dražja od tiskanih, radijskih in tudi spletnih izdelkov. »Morda je edino nekoliko nepošteno, da ni predvidena tudi spletna video produkcija, saj vemo, da internet dandanes postaja vse pomembnejša platforma objavljanja, oziroma predvajanja video vsebin,« sklene Čakš.