Po Ormoških lagunah se pasejo vodni bivoli

Na dan kulturnega praznika smo se zapeljali na izlet proti severovzhodu države.
»Ja, kar pojdite tja. Ni tako barvito kot spomladi in poleti, a takrat so v lagunah tudi komarji,« mi je namignil znanec, ki je z družino že trikrat obiskal Ormoške lagune, 66 hektarjev velik naravni rezervat na območju bazenov ogromne čistilne naprave nekdanje Tovarne sladkorja Ormož.
 

Pripeljali so jih z Nežiderskega jezera

Zadnja lastnica slednje, nizozemska multinacionalka Cosun, je leta 2010 predala ozemlje Ormoških lagun v posest in upravljanje Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (Dopps), katerega člani so v lagunah že desetletja opazovali ptice. Danes se na območju ob selitvah zadržuje več kot 30 vrst ptic, od labodov in raznih ujed do čiger, čapelj, galebov in izjemno redkih vrst, denimo velikega prodnika in močvirskega martinca.

Mimo priletita tudi ribji orel in celo naš največji orel, belorepec.
Toda ptičarji so vedeli, da če želijo lagune s tremi velikimi jezeri ohraniti, bodo morali naseliti živali, ki bodo učinkovito popasle rastline, sicer se bo območje v nekaj letih zaraslo.

»Razmišljali smo in se odločili, da bi poskusili z vodnimi bivoli,« nam je povedal vodja rezervata Dominik Bombek. »Ti so od nekdaj prisotni v Evropi. V Aziji so še danes učinkovite delovne živali, na Madžarskem imajo dolgo tradicijo reje vodnih bivolov (Bubalus bubalis) na območju močvirij, v Italiji iz njihovega mleka izdelujejo mocarelo.«

In tako so leta 1914 z Nežiderskega jezera nekaj deset kilometrov od Dunaja na meji Avstrije z Madžarsko pripeljali pet živali. Vsaka naselitev s seboj prinese tveganje, ali se bo prijela, in Bombek pravi, da boljše ne bi moglo biti. »Danes imamo 16 odraslih bivolov in šest telet. Vse od naselitve nismo imeli niti enega interventnega veterinarskega posega. Te živali so izjemno prilagojene na vodno okolje.«
 

V staji z bivoli

Avtomobil smo pustili na urejenem parkirišču in se odpravili peš po široki poti ob lagunah do lesenega gospodarskega poslopja, kjer hranijo krmo za bivole.

Gozdar inž. Matjaž Premzl, ki je polno zaposlen kot skrbnik rezervata in bivolov, je nalagal seno. Peljal nas je do živali, ki se pozimi zadržujejo na drugi strani lagune v stajah: »Zdaj še ni dovolj toplo, marca oziroma aprila, ko bo od 15 do 20 stopinj, se bodo ob prvem soncu namakali v vodi in mulili mlado rastje.«

Sonce je zahajalo, piš nad lagunami je ohladil večer. S traktorjem smo drdrali po utrjenem nasipu, nekaj metrov nad vodno gladino. Na strnišču so bile globoke sledi bivoljih parkljev, ki so nenavadno široki, prilagojeni na močvirja, zato se le malo ugrezajo v mehko zemljo.

Ustavili smo se nekaj metrov od velikih črnih živali, ki so se nekoč v davni preteklosti prav tako svobodno pasle po vseh močvirjih Evrope. Ko je Premzl stresel seno, so se približale in začeli vohati svežo krmo. »Pozimi se pasejo, a jih tudi krmimo. Za vsako zimo pripravimo okoli 150 okroglih bal sena.«

Medtem ko so biki in krave umirjeno mulili seno, prežvekovali in se leno obračali naokoli, so se teleta držala mam, najmanjši je pri svoji pil mleko.
Zimska staja za bivole je na drugi strani pohodne poti ob lagunah, zato jih obiskovalci pozimi vidijo le od daleč. »Bivoli so lahko tudi nevarni,« nam je povedal Matjaž. Zato smo iz traktorja stopili le na drugi strani ograje.
Matjaž je iskal napako na električnem pastirju. »Čeprav imajo ogromno prostora, napake ne sme biti.«


Ormoške lagune postajajo privlačna točka in vsako leto privabijo več obiskovalcev. Bombek pove, da sprejemajo vse več šolskih skupin: »Lani smo skozi lagune vodili okoli 1000 obiskovalcev, samostojno pa je prišlo najmanj 6000 ljudi.«