Po padcu z motorjem med parakolesarje

LJUBLJANA – »Rehabilitacija še kar traja, tudi doma delam zase,« začnemo pogovor z dobrovoljnim in energije polnim Anejem Dopliharjem, 26-letnikom iz Dornberka na Primorskem. Pred dnevi je opravil ljubljanski maraton, ki ga je premagal z ročnim kolesom in se zavihtel na oder za zmagovalce.

Na prevoženo je ponosen, kuje pa že plane, ki segajo še dlje od Ljubljane. Do Pariza in leta 2024, ko bi rad nastopil na paralimpijskih igrah. Anej je že dobri dve leti paraplegik, svojčas pa je bil izvrsten motokrosist.
 

Motor padel nanj

Tistega 14. oktobra 2017 je bil v konkurenci za naslov slovenskega pokalnega prvaka. Na prvi dirki dneva v Orehovi vasi je zmagal, padec, izkazalo se je, da je bil usoden, se je zgodil v tretjem krogu druge dirke. Spodneslo mu je prvo kolo in zadnji del motorja je dvignilo v zrak. Anej je bil prej na tleh kot motor, ta mu je padel prav na hrbtenico. »Če bi padel drugače, bi jo odnesel le s kakšno buško,« se spomni trenutka, ko je negibno obležal. Motorji so švigali mimo, nekaj gledalcev mu je pomagalo in ga rešilo.


Odpeljali so ga v mariborsko bolnišnico – tam je ostal mesec in pol – in je bila hitro jasna diagnoza. Nog ni čutil. Zavedal se je, da se bo moral po novem premikati drugače. Z vozičkom, ki ga je sprejel, ne da bi obupaval, in zagrizel je v novo poglavje v življenju. »Že pred nesrečo sem bil tak, da sem življenje sprejemal z razmišljanjem, da se vse zgodi z razlogom in da je vsako slabo za nekaj dobro. Morda mi je tudi to pomagalo,« danes razmišlja Anej, ki je po zdravljenju v Mariboru prišel v Ljubljano na Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča.

Zavoljo dobrega sodelovanja z Zvezo za šport invalidov Slovenije-Paralimpijskim komitejem je tudi on na uri parašporta, kjer so animatorji predstavili športe, spoznal nekaj, kar bi bilo zanj. Sprva košarko na vozičkih, potem pa se je preprosto zaljubil v parakolesarstvo. Kolo si je sposojal, potem si ga je kar kupil. V veliko pomoč mu je bil z nasveti reprezentant parakolesarstva Marko Sever, potem pa trenerski dvojec Aleksej Dolinšek-Luka Kovič.


»Pogrešal sem šport. Zdaj, ko imam kolo, se spravim na cesto in se vozim,« nadaljuje Anej, ki na teden naredi tudi 300 kilometrov. Jeseni je nastopil na svetovnem prvenstvu na Nizozemskem, kjer se je meril v vožnji na čas in cestni dirki. Pravi, da se z rezultati ne obremenjuje, saj je v parašportu za njim debitantska sezona, prihodnje leto pa že ima večje apetite in višja pričakovanja.
 

Rehabilitacija

Anej se je nad motorji navdušil pri 13 letih, kmalu je dobil prvi dvocikel hondo 125, potem pa se je le stopnjevalo – vse do motokrosa in nesreče. »Ko se ti zgodi to, je v glavi le misel, kako najbolje opraviti rehabilitacijo. Potem sledi vrnitev v domače okolje in prilagoditev življenja, še naprej pa ostajaš pri rehabilitaciji, ki zame ni povsem končana. Še vedno sem v bolniškem staležu,« razmišlja na glas. Velik flegmatik priznava, da je bila nesreča verjetno težja za njemu drage kot zanj.


»Saj je bilo tudi zame kdaj težko. Ko sem ležal v sobi kak večer in si vrtel film. A greš dalje, ob sebi imam družino, prijatelje,« odločno doda. »Bistveno je, da ostanem v gibanju in da sem aktiven.«