PROGRAM VRTNICA
Po pijanskem skoku z mostu spremenil svojo usodo
Bivši alkoholiki rešili več življenj in pomagali trpečim družinam. Program Vrtnica je namenjen zdravljenju odvisnikom od pijače.
Odpri galerijo
Denis Pangerc iz Medvod (levo) in Robert Prodnik iz Kranja sta v drugi fazi programa. FOTOGRAFIJE: Moni Černe
V okviru Zavoda Karitas Samarijan, ki ga je leta 2000 ustanovila Škofijska Karitas Koper, z namenom izvajanja socialnovarstvenih programov za pomoč ljudem v stiski, na območju Kopra od leta 2006 deluje program Vrtnica, namenjen je zdravljenju zasvojenih z alkoholom. Naš sogovornik, 54-letni Tomislav Pevec, je na pobudo duhovnika Franca Prelca poleg Marjana Drčarja soustanovil Vrtnico in je eden od dveh laičnih terapevtov programa.
Nekdaj sta bila Tomislav in Marjan pivska prijatelja, danes je njuna vloga v družbi izjemnega pomena. Spremenila sta ne samo svojo usodo, ampak prihodnost nekaterih že odpisanih posameznikov in bivše alkoholike povezala z njihovimi trpečimi družinami. Vrtnica je dveletni program, ki temelji na socialni rehabilitaciji, skupaj s strokovno vodjo Davorino Petrinja Pirnat pa sodelujejo z vsemi bolnišnicami. V primerjavi z bolnišničnim zdravljenjem, za katero so se tako Pevec kot drugi sogovorniki, ki smo jih obiskali v vasi Truške, te ležijo južno od Marezig, kjer je stanovanjska skupnost prve faze, strinjali, da je njegova bistvena pomanjkljivost kratkotrajnost.
Vrtnica nasprotno pomeni dolgoročno zdravljenje, celostno obravnavo človeka, poudarek je na osebni rasti in razvoju socialne mreže posameznika, vzpostavljanju stika z družino in z okoljem, v katerem bo živel, nam pove Pevec, ki ima za sabo bolečo zgodbo: »Mama je zanosila pri 15 letih. Rasel sem v rejniški družini, alkoholu sem se vdajal od dvanajstega leta. Zaradi tega mi je propadel zakon, izgubil sem družino,« pravi Pevec. Brezdomec je bil kakšnih pet let, preživljal se je s prosjačenjem, dokler ni zbolel in ni mogel več niti vstati. Zaradi zasvojenosti se je poskušal zdraviti kakšnih sedem let, a neuspešno.
Oče treh otrok se je streznil zaradi duhovnika Franca Prelca, ki je postavil pogoj, da če se z današnjim sodelavcem Marjanom ne pridružita društvu anonimnih alkoholikov, obroka hrane tam ne bosta več dobila. Ta jima je pomenil veliko, spreminjati sta začela sebe, oba sta trezna 17 let. Ko se je otresel alkohola, je dobil skrbništvo nad tremi otroki, zdaj je ponosen dedek.
»Bistvo rehabilitacije, ki v prvi fazi v Truškah traja približno devet mesecev, je življenje brez alkohola in zdravil. Prostora je za osem ljudi. Program temelji na fizičnem delu oziroma delovni terapiji, vzpostavljanju občutka za odgovornost ter vsebinah, ki spreminjajo življenje in navade. Imamo kmetijo, na kateri se uporabniki učijo skrbeti za živali in vrt.
Ko posamezniki pridobijo te navade, se selijo v skupnost pri Bertokih in preidejo v naslednjo stopnjo programa, ki je bolj odprtega tipa in prav tako traja devet mesecev. Tam se intenzivno pripravljajo na samostojno življenje, sledi zadnji del zdravljenja, reintegracija, ki traja okoli pol leta. V tem času se selijo v lastna stanovanja, najdejo delo, večina pa ostaja povezana z Vrtnico,« nam pove in doda, da se z izjemo plač zanj, Marjana in strokovne vodje financirajo sami. Za svoje bivanje, program in hrano uporabniki prispevajo po 300 evrov na mesec, pravi.
Za 52-letnim Robertom Prodnikom iz Kranja, ki je v drugi fazi programa, in prav toliko starim Matjažem Berčičem iz Škofje Loke je težko življenje. Zaupata nam svoji zgodbi, v upanju, da bosta v navdih tistim, ki dvomijo o uspehu, zato da ne bi končali tragično, kot se to zgodi alkoholikom, ki ne poiščejo pomoči. Robert, oče dveh otrok, se je pred desetimi leti ločil, poročen je bil osemnajst let, pol leta pozneje je ostal brez dela, po 20 letih so zaprli družinsko podjetje: »Prvič sem pristal na zavodu na zaposlovanje, imel sem preveč časa, samoto sem težko prenašal. Čas sem začel preživljati v kranjskih lokalih, na veselicah s pivsko družbo, ob kartanju, biljardu, pikadu in seveda z veliko alkohola,« pravi nekdanji odvisnik, ki je malo pred tem, da se popolnoma osamosvoji. Sprva mu je bilo zaradi alkohola lažje, potem so se začele resne težave: »Leta 2014 sem skočil s kranjskega mostu v globino triindvajset metrov, a sem preživel, padel sem namreč v krošnjo drevesa,« je iskren o poskusu samomora, ki ga ni načrtoval, hipna zamisel se je spremenila v dejanje, posledice so bile hude poškodbe.
»V Vrtnico sem prišel decembra 2018, potem ko mi je program predstavila zdravnica iz bolnišnice Begunje. Z delom na vrtu, s pripravo drv, skrbjo zase in za živali je potreba po alkoholu kopnela,« pravi Robert, ki bo ostal na Primorskem, si poiskal delo in stanovanje. »Samemu mi ne bi uspelo, bistveno je, da odvisniki spremenijo okolje, vsaj za nekaj časa,« pove skromni mož.
Matjaž, po izobrazbi strugar, je v alkohol zapadel, ko je bil najstnik. Pri osemnajstih sta se z najboljšim prijateljem, ki je vozil motor, oba sta bila močno pijana, zaletela v tovornjak, sam je bil hudo poškodovan, prijatelj nesreče ni preživel. Krivda ni bila prijateljeva, a alkohol je bil prisoten: »Potem sem začel piti vsak dan. Pri 21 sem se prvič zdravil v Begunjah, znova pijančeval in se v Begunje vračal: Begunjam rad pravim gorenjske toplice.«
Pod vplivom alkohola je razbil več avtomobilov, izgubil stik s sinom, zapil stanovanje, izgubil službo in partnerico ter pristal na cesti. Živel je v škofjeloški kasarni, s še štirinajstimi brezdomci, kakšnih šest let. Od vseh je poleg njega živ samo še eden, pove. Prijeten je, po videzu sodeč ne bi rekli, da je bil hud odvisnik. Leta 2008 je prišel v Kozloviče, kjer je bila druga postaja Vrtnice, sprva so leta 2004 namreč delovali v Portorožu, pred tem je pil 20 let, trezen pa je že več kot dvanajst let.
Tomislav Pevec kaže na še neobdelano zemljo, ki bi jim, če bi imeli traktor s priključki, pomagala pri samooskrbi z živili.
Nekdaj sta bila Tomislav in Marjan pivska prijatelja, danes je njuna vloga v družbi izjemnega pomena. Spremenila sta ne samo svojo usodo, ampak prihodnost nekaterih že odpisanih posameznikov in bivše alkoholike povezala z njihovimi trpečimi družinami. Vrtnica je dveletni program, ki temelji na socialni rehabilitaciji, skupaj s strokovno vodjo Davorino Petrinja Pirnat pa sodelujejo z vsemi bolnišnicami. V primerjavi z bolnišničnim zdravljenjem, za katero so se tako Pevec kot drugi sogovorniki, ki smo jih obiskali v vasi Truške, te ležijo južno od Marezig, kjer je stanovanjska skupnost prve faze, strinjali, da je njegova bistvena pomanjkljivost kratkotrajnost.
Vrtnica nasprotno pomeni dolgoročno zdravljenje, celostno obravnavo človeka, poudarek je na osebni rasti in razvoju socialne mreže posameznika, vzpostavljanju stika z družino in z okoljem, v katerem bo živel, nam pove Pevec, ki ima za sabo bolečo zgodbo: »Mama je zanosila pri 15 letih. Rasel sem v rejniški družini, alkoholu sem se vdajal od dvanajstega leta. Zaradi tega mi je propadel zakon, izgubil sem družino,« pravi Pevec. Brezdomec je bil kakšnih pet let, preživljal se je s prosjačenjem, dokler ni zbolel in ni mogel več niti vstati. Zaradi zasvojenosti se je poskušal zdraviti kakšnih sedem let, a neuspešno.
Delavnica, kjer se zamotijo z delom, je terapevtska oblika zdravljenja.
Oče treh otrok se je streznil zaradi duhovnika Franca Prelca, ki je postavil pogoj, da če se z današnjim sodelavcem Marjanom ne pridružita društvu anonimnih alkoholikov, obroka hrane tam ne bosta več dobila. Ta jima je pomenil veliko, spreminjati sta začela sebe, oba sta trezna 17 let. Ko se je otresel alkohola, je dobil skrbništvo nad tremi otroki, zdaj je ponosen dedek.
Brez alkohola in zdravil
»Bistvo rehabilitacije, ki v prvi fazi v Truškah traja približno devet mesecev, je življenje brez alkohola in zdravil. Prostora je za osem ljudi. Program temelji na fizičnem delu oziroma delovni terapiji, vzpostavljanju občutka za odgovornost ter vsebinah, ki spreminjajo življenje in navade. Imamo kmetijo, na kateri se uporabniki učijo skrbeti za živali in vrt.
Ko posamezniki pridobijo te navade, se selijo v skupnost pri Bertokih in preidejo v naslednjo stopnjo programa, ki je bolj odprtega tipa in prav tako traja devet mesecev. Tam se intenzivno pripravljajo na samostojno življenje, sledi zadnji del zdravljenja, reintegracija, ki traja okoli pol leta. V tem času se selijo v lastna stanovanja, najdejo delo, večina pa ostaja povezana z Vrtnico,« nam pove in doda, da se z izjemo plač zanj, Marjana in strokovne vodje financirajo sami. Za svoje bivanje, program in hrano uporabniki prispevajo po 300 evrov na mesec, pravi.
Vsake pomoči bomo veseli.
Za 52-letnim Robertom Prodnikom iz Kranja, ki je v drugi fazi programa, in prav toliko starim Matjažem Berčičem iz Škofje Loke je težko življenje. Zaupata nam svoji zgodbi, v upanju, da bosta v navdih tistim, ki dvomijo o uspehu, zato da ne bi končali tragično, kot se to zgodi alkoholikom, ki ne poiščejo pomoči. Robert, oče dveh otrok, se je pred desetimi leti ločil, poročen je bil osemnajst let, pol leta pozneje je ostal brez dela, po 20 letih so zaprli družinsko podjetje: »Prvič sem pristal na zavodu na zaposlovanje, imel sem preveč časa, samoto sem težko prenašal. Čas sem začel preživljati v kranjskih lokalih, na veselicah s pivsko družbo, ob kartanju, biljardu, pikadu in seveda z veliko alkohola,« pravi nekdanji odvisnik, ki je malo pred tem, da se popolnoma osamosvoji. Sprva mu je bilo zaradi alkohola lažje, potem so se začele resne težave: »Leta 2014 sem skočil s kranjskega mostu v globino triindvajset metrov, a sem preživel, padel sem namreč v krošnjo drevesa,« je iskren o poskusu samomora, ki ga ni načrtoval, hipna zamisel se je spremenila v dejanje, posledice so bile hude poškodbe.
Nujno potrebujejo kosilnico, traktor in tudi priključke oziroma sredstva, da bi v Truškah obdelovali zemljo, ki jo imajo v najemu, in si tako pridelali hrano. Njihov traktor, letnik 1959, je namreč večinoma v garaži oziroma v popravilu. Popravlja ga Tomo, kot kličejo Tomislava. Želijo si imeti tudi rastlinjak, zdaj pridelujejo solato, paradižnik, čebulo in nekaj krompirja, a si želijo več samooskrbe. Vsi, ki bi tej skupnosti radi pomagali, lahko pokličete na 031 489 958 ali pišete na elektronski naslov: tomo.pevec@zavodsamarijan.si.
»V Vrtnico sem prišel decembra 2018, potem ko mi je program predstavila zdravnica iz bolnišnice Begunje. Z delom na vrtu, s pripravo drv, skrbjo zase in za živali je potreba po alkoholu kopnela,« pravi Robert, ki bo ostal na Primorskem, si poiskal delo in stanovanje. »Samemu mi ne bi uspelo, bistveno je, da odvisniki spremenijo okolje, vsaj za nekaj časa,« pove skromni mož.
Izguba prijatelja
Matjaž, po izobrazbi strugar, je v alkohol zapadel, ko je bil najstnik. Pri osemnajstih sta se z najboljšim prijateljem, ki je vozil motor, oba sta bila močno pijana, zaletela v tovornjak, sam je bil hudo poškodovan, prijatelj nesreče ni preživel. Krivda ni bila prijateljeva, a alkohol je bil prisoten: »Potem sem začel piti vsak dan. Pri 21 sem se prvič zdravil v Begunjah, znova pijančeval in se v Begunje vračal: Begunjam rad pravim gorenjske toplice.«
je začel delovati program Vrtnica, namenjen zdravljenju alkoholikov.
Pod vplivom alkohola je razbil več avtomobilov, izgubil stik s sinom, zapil stanovanje, izgubil službo in partnerico ter pristal na cesti. Živel je v škofjeloški kasarni, s še štirinajstimi brezdomci, kakšnih šest let. Od vseh je poleg njega živ samo še eden, pove. Prijeten je, po videzu sodeč ne bi rekli, da je bil hud odvisnik. Leta 2008 je prišel v Kozloviče, kjer je bila druga postaja Vrtnice, sprva so leta 2004 namreč delovali v Portorožu, pred tem je pil 20 let, trezen pa je že več kot dvanajst let.
