Po poroki alpinizem zamenjal za petje

Sedemdeseta so bila zlata leta slovenskega oziroma jugoslovanskega himalajizma, v tem obdobju pa so med vsemi alpinisti najbolj blesteli Tržičani. Ni bilo bolj drznih, radoživih in v plezanje zaljubljenih fantov, kot so bili člani Alpinističnega odseka (AO) Tržič. Eden od njih je Dušan Srečnik, ki v alpinistični srenji slovi kot Zobač.

»Ja, to so bila tržiška leta, bili smo res špica. Kakšni nori časi, nobena stena ni bila varna pred nami. Kako smo bili naviti! Vsak vzpon smo znali tudi primerno proslaviti, ampak že naslednji dan smo spet kaj dobrega zlezli,« nam dobre volje razlaga 73-letni upokojenec z Golnika, ki si je kruh služil kot žerjavist.

Sedem mesecev v bolnišnici

Čeprav ga je zdravje pred šestimi leti pustilo nekoliko na cedilu, je ob našem obisku prešerne volje in poln resničnih in zabavnih zgodb. »Domači so me že dvakrat skoraj pokopali, zaradi sepse sem bil dva meseca v komi in sedem mesecev v bolnišnici. Noge me ne držijo več dobro in kam daleč od hiše res več ne morem, a mi vsaj glava in jezik še dobro služita,« se smeje alpinist, ki je bil tudi dolga leta reševalec pri Gorski reševalni službi (GRS) Tržič.

Zobač je bil član legendarne odprave, ki je osvojila prvi slovenski osemtisočak Makalu. Izbran je bil zaradi izjemnih vzponov v Centralnih Alpah. Med njimi je bil eden od treh zadnjih problemov Alp – Walkerjev steber v Grandes Jorasses. »Tri dni smo bili v steni, zamedlo nas je, vse je bilo ledeno. Enega smo zjutraj po bivakiranju komaj zbudili, čisto trd je že bil od mraza. 32 drugih navez je obrnilo, samo Tržičani – Borut Bergant - Čita, Janez Lončar - Šodr, Filip Bence - Tačrn in jaz – ter še ena nemška naveza smo vztrajali in zlezli. Tretji dan smo morali s cepini skopati luknjo čez ogromno opast, da smo lahko sploh prišli na vrh,« se spominja.



Leta 1968 se je udeležil Alpinijade, srečanja alpinistov v Bolgariji. Tam sta z Lukom Rožičem - Leninom splezala najtežjo smer in prejela zlato medaljo. A ni dolgo ostala pri njem. Ker je njegov sodelavec zbiral značke, mu je Zobač svojo zlato medaljo kar podaril.

Je pa po Alpinijadi sledil še dogodek, za katerega bi si lahko prislužil medaljo iz človekoljubja. Ali pa zapor, če bi se drugače izteklo. V Bolgariji, ki je bila v tistih časih na drugi strani železne zavese, je med alpinisti spoznal tudi zdravnika, ki si je želel emigrirati na Zahod. In tako so se nekega dne pri Zobaču v Tržiču znašli dva bolgarska zdravnika in tri medicinske sestre. »Po stari železniški progi sem jih sredi noči mimo Rateč peljal čez mejo v Fužine oziroma Belo peč. Kako so me objemale in poljubljale tiste medicinske sestre, ko nam je uspelo. Komaj sem se jim izvil. Nazaj v Jugoslavijo pa sem šel kar čez mejni prehod. Ob osmih zjutraj sem bil že lepo v službi. Na srečo nihče nič ni posumil, saj bi šel zagotovo v zapor, če bi ugotovili, kaj sem počel.«

Vodnik luštnih deklet

Bil je tudi član prve slovenske odprave, ki si je upala naskočiti ameriškega skalnega lepotca El Capitana, s soplezalcema pa je splezal eno najlepših, najtežjih in najbolj priljubljenih novih, prvenstvenih smeri pri nas –​ Helbo v triglavski Steni. Posvetili so jo prijatelju Riku Salbergerju - Helbi, ki se je smrtno ponesrečil v gorah, vzdevek pa si je prislužil takole, pripoveduje Zobač: »Takrat se opreme ni dalo kupiti pri nas, zato je bilo treba po čelade v Avstrijo. Riko ni znal nemško, zato se je prej pozanimal, kako se jim reče v tem jeziku. Potem je besedo pozabil in prodajalcu namesto helm vztrajno govoril, da hoče helbo. Seveda smo se potem vsi iz njega norčevali, od takrat naprej je bil za nas Helba.«

Med najljubšimi smermi je bil znameniti Čopov steber v triglavski Steni. Osemkrat ga je splezal, prvič že s sedemnajstimi leti, večkrat tudi v vodniški vlogi. »Čop je bil takrat najbolj zaželena smer in vsi so ga hoteli plezati. Tudi luštna dekleta so nas obletavala in prosila, ali jih peljemo v Čopa. Tako sem peljal tri punce, ena od teh je bila tudi moja žena Metoda,« se smeje na ves glas.

Messner ni mogel verjeti

Zabavnih zgodbic Zobaču ne zmanjka. Pove nam še eno, iz časa po legendarnem uspehu odprave na prvi osemtisočak – Makalu, s katerim se je Jugoslavija uvrstila med himalajske velesile. »Ta vzpon je bil tako zahteven, da nam na začetku Reinhold Messner sploh ni verjel, da smo bili na vrhu. A potem nam je seveda vzpon priznal in ob neki priliki prišel na neki dogodek v Slovenijo. Stopil je do mene in mi čestital za vzpon. Tako sem mu stisnil roko, da je kar s ta belim pogledal,« opiše srečanje z legendo alpinizma.

Plezanje najtežjih smeri se je zanj končalo pod severno steno Eigerja. »S soplezalcem sva naskakovala zadnje tri probleme Alp in manjkal mi je edino še Eiger. Pod steno se je soplezalec usedel na nahrbtnik in rekel, da ne bo nič. Tudi jaz sem ostal brez volje, obrnila sva se in odšla v dolino. Plezal sem potem še z ženo, nato sva se oba vrgla v tenis, začel sem tudi peti v pevskem zboru Gorščaki,« sklene obujanje spominov na svoja najlepša leta.