Po požaru mora plačati milijon
Višje sodišče potrdilo kazen krovcu, ki je zakuril blok. Nemogoče je, da bi s poštenim delom poplačal škodo.
Odpri galerijo
FOTO: Marko Feist
Ko je 26. oktobra pred šestimi leti ob sanaciji zagorelo na strehi stanovanjske stolpnice na Ulici Matije Tomca 2 v Domžalah pri uporabi odprtega ognja, je kmalu preraslo v silovit požar. Ta je uničil celotno zgornje nadstropje oziroma devet stanovanj, brez doma je začasno ostalo 34 ljudi, evakuirati so jih morali 150. Po priznanju krivde so na pogojno zaporno kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let obsodili Ismeta Silahića, višje sodišče pa je tako odločitev potrdilo. Tudi tisti del sodbe, da mora zavarovalnicama povrniti skoraj milijon evrov stroškov sanacije.
Lanskega decembra so Silahiću izrekli sodbo na ljubljanskem okrožnem sodišču po priznanju krivde za povzročitev splošne nevarnosti iz malomarnosti, saj je razpravljajoča sodnica glede na izpovedi oškodovancev, ki so o njem govorili le lepo, in tudi na podlagi mnenja sodnega izvedenca sklenila, da ni mogoče zaznati, da bi šlo za načrtno dejanje oziroma da bi ga morali »obravnavati kot kriminalca«.
Sodišče mu je štelo v dobro, da je krivdo priznal in s tem prevzel odgovornost. S tem je namreč naredil dober vtis na sodišče, oškodovance in družbo.
Obdolženec, ki je bil tudi direktor Silmonta, ki je izvajalo prenovo strehe, je bil namreč tisti, ki bi moral biti pri delu bolj pozoren in bolj poskrbeti za varnost (požarna straža), je ugotovil izvedenec.
Zoper sodbo sta se sicer pritožila tako tožilstvo kakor obramba, a je višje sodišče obe pritožbi zavrnilo. Tožilstvo je s pritožbo izpodbijalo odločitev o kazenski sankciji in predlagalo izrek pogojne obsodbe leto dni zapora z daljšo preizkusno dobo, in sicer treh let namesto dveh, medtem ko je obramba izpodbijala odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in predlagala, da se sodba v celoti razveljavi v tem delu in se oškodovani napotijo na pot pravde.
Višje sodišče je pritožbo obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da je obdolženi priznal krivdo po obtožbi. Premoženjskopravnih zahtevkov sicer ni pripoznal, ni pa se o njih niti izrekel, res pa je, da je zagovornik predlagal, da se oškodovance napoti na pot pravde. A okrožno sodišče takemu predlogu obrambe ni sledilo, saj je Silahić s priznanjem krivde priznal tudi nastalo višino škode, zaradi česar niti ni moglo drugače odločiti in je upravičeno sledilo zahtevkoma zavarovalnic, s takim stališčem se je strinjalo tudi višje sodišče.
Znesek stroškov sanacije, ki bi ga moral vrniti Zavarovalnici Maribor, znaša 792.966,49 evra, Zavarovalnici Triglav pa 88.952,52 evra, skupaj skoraj 900 tisočakov. »Nemogoče je, da bi nekdo s poštenim delom lahko kdaj poplačal takšen znesek. Ne morete ga poravnati, pa četudi se odločite za prodajo svojih organov,« je o odločitvi o povrnitvi materialne škode dejala razpravljajoča okrožna sodnica, a kot rečeno, ni mogla presoditi drugače.
Višji sodniki so ji sledili, zavrnili so tudi pritožbo tožilstva za daljšo preizkusno dobo, saj je pri obdolženem, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, podana pozitivna prognoza in ni oteževalnih okoliščin, ki bi narekovale izrek daljšega nadzora oziroma daljše preizkusne dobe kot dve leti, kolikor mu je bilo prisojeno.
Brez doma je začasno ostalo 34 ljudi, evakuirati so jih morali 150. FOTO: Dejan Javornik
Lanskega decembra so Silahiću izrekli sodbo na ljubljanskem okrožnem sodišču po priznanju krivde za povzročitev splošne nevarnosti iz malomarnosti, saj je razpravljajoča sodnica glede na izpovedi oškodovancev, ki so o njem govorili le lepo, in tudi na podlagi mnenja sodnega izvedenca sklenila, da ni mogoče zaznati, da bi šlo za načrtno dejanje oziroma da bi ga morali »obravnavati kot kriminalca«.
Sodišče mu je štelo v dobro, da je krivdo priznal in s tem prevzel odgovornost. S tem je namreč naredil dober vtis na sodišče, oškodovance in družbo.
Obdolženec, ki je bil tudi direktor Silmonta, ki je izvajalo prenovo strehe, je bil namreč tisti, ki bi moral biti pri delu bolj pozoren in bolj poskrbeti za varnost (požarna straža), je ugotovil izvedenec.
Zoper sodbo sta se sicer pritožila tako tožilstvo kakor obramba, a je višje sodišče obe pritožbi zavrnilo. Tožilstvo je s pritožbo izpodbijalo odločitev o kazenski sankciji in predlagalo izrek pogojne obsodbe leto dni zapora z daljšo preizkusno dobo, in sicer treh let namesto dveh, medtem ko je obramba izpodbijala odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in predlagala, da se sodba v celoti razveljavi v tem delu in se oškodovani napotijo na pot pravde.
Višje sodišče je pritožbo obrambe zavrnilo z obrazložitvijo, da je obdolženi priznal krivdo po obtožbi. Premoženjskopravnih zahtevkov sicer ni pripoznal, ni pa se o njih niti izrekel, res pa je, da je zagovornik predlagal, da se oškodovance napoti na pot pravde. A okrožno sodišče takemu predlogu obrambe ni sledilo, saj je Silahić s priznanjem krivde priznal tudi nastalo višino škode, zaradi česar niti ni moglo drugače odločiti in je upravičeno sledilo zahtevkoma zavarovalnic, s takim stališčem se je strinjalo tudi višje sodišče.
Sodišče mu je štelo v dobro, da je krivdo priznal in s tem prevzel odgovornost.
Znesek stroškov sanacije, ki bi ga moral vrniti Zavarovalnici Maribor, znaša 792.966,49 evra, Zavarovalnici Triglav pa 88.952,52 evra, skupaj skoraj 900 tisočakov. »Nemogoče je, da bi nekdo s poštenim delom lahko kdaj poplačal takšen znesek. Ne morete ga poravnati, pa četudi se odločite za prodajo svojih organov,« je o odločitvi o povrnitvi materialne škode dejala razpravljajoča okrožna sodnica, a kot rečeno, ni mogla presoditi drugače.
Višji sodniki so ji sledili, zavrnili so tudi pritožbo tožilstva za daljšo preizkusno dobo, saj je pri obdolženem, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, podana pozitivna prognoza in ni oteževalnih okoliščin, ki bi narekovale izrek daljšega nadzora oziroma daljše preizkusne dobe kot dve leti, kolikor mu je bilo prisojeno.
