Po požaru plačali 12 tisočakov za odvoz ostankov

 Čas okrog novega leta bi moral biti za petčlansko družino Šadl-Kolbl zares prazničen. Za tedaj so namreč načrtovali selitev v svojo novo hišo v Kroški ulici. A usoda je hotela drugače, 19. oktobra jim jo je vzel požar in Matej, Sanja ter njuni otroci, osemletna Ariel, šestletni Noah in dveletni Adam, so v nekaj minutah ostali brez vsega. Sanje in vsa vložena energija so bile uničene, dobra novica je bila le, da nobeden od njih ni bil poškodovan.
 

V stiski, a ne obupajo

Seveda jim je vsaka pomoč prišla še kako prav, in, kot pravi Sanja, vsem so hvaležni, tudi tistim, ki so jih le poskušali potolažiti s pismi podpore. Veliko ljudi jim je darovalo, med njimi tudi bralci Slovenskih novic, ki so prispevali v Krambergerjev sklad 3000 evrov. Toda ne skriva, da še vedno doživljajo prave travme. »Zaradi požara družina še vedno preživlja težke čase in vmes pridejo dnevi, ko smo čisto na tleh. Ob požaru smo doživeli ogromno stisko, res nam je bilo težko, in še zdaj se trudimo, da ne obupamo nad prihodnostjo. Kdor tega ne doživi, si ne more predstavljati, kako je to hudo, kakšno čustveno in materialno stisko človek doživi, od nespanja, strahov. Še posebno hudo je za otroke, ki so potrebovali kar nekaj časa, da so dojeli, kaj nas je doletelo, in da ne bomo mogli nikoli živeti v domu, ki smo ga gradili skupaj.«



Upanje pa jim torej dajejo dobri ljudje. »Hvaležni smo za izkazano sočutje, podporo, tople besede, finančno pomoč, vse male pozornosti, denimo pleteno dekorativno odejo ljubezni in potrpljenja, pletene nogavice, kape, rokavice, puloverje, igrače. To nam daje moč in upanje za naprej. Na svetu še obstajajo dobri ljudje in zaradi njih je svet lepši.« Sanja in Matej dodata, da sta hvaležna tudi staršem, sorodnikom in prijateljem. »Hvala tudi vsem podjetjem in dobrodelnim organizacijam, ki so se v času pandemije spomnili na nas.« Še vedno jim sicer lahko pomagate prek soboškega Rdečega križa.

Pogorela hiša je imela lesene skodle, bila je skoraj ničenergijska (pod 10 kWh) z ekološko izolacijo. V njej so bili pametna elektrika, zelo napredno stensko gretje ter druge posebnosti, kot so naravni materiali, glineni omet itd. »Skupaj z njo je zgorel hrastov parket, ki je bil shranjen v hiši, orodje, kopalniška oprema in drugi materiali so uničeni. Sodni izvedenec je ocenil, da je škode čez 250.000 evrov. Ne vem, kako bo z nami v prihodnje. Tukaj je zdaj ostala le čista površina, torej gradbena parcela,« pravi Sanja, toda zatrdi, da ne obupujejo. »Skupaj z otroki se veseliva, da bi si lahko kmalu le ustvarili nov topel dom, v katerem bi se dobro počutili. Verjamemo, da skupaj zmoremo.«

 

Ulica brez hidrantov

Iz matere treh otrok pa ne privrejo le besede hvale. »Žalostno je, da so gasilci potrebovali zelo dolgo, da so prispeli na kraj požara. Trajalo je nekje 20 minut in v tem času se je dimček izpod vrha strehe spremenil v dim, ki je zameglil celotno ulico. Po neuradnih, a zanesljivih podatkih sva izvedela, da gasilci v času klica niso bili na nobeni intervenciji in da je trajalo tako dolgo, da so prišli na kraj požara, ki je oddaljen petsto metrov od gasilskega doma, zato, ker ni bilo pravilno poskrbljeno za intervencijske poti zaradi več gradbišč (sanacija Kroške ulice, op. p.). Ko so začeli gasiti, pa se je izkazalo tudi to, da v ulici ni hidrantov. Bili smo primorani gledati, kako naša hiša gori, nihče pa je ne gasi. V času, ko so bili gasilci brez vode, se je požar razbesnel.«
Na poti iz službe se je ustavil tudi župan Murske Sobote Aleksander Jevšek, ki naj bi jim sam povedal, da zaradi gradnje ulice ni hidrantov. »Po vseh veljavnih zakonih pa se to ne bi smelo zgoditi. Iz srca smo hvaležni gasilcem, da jim je uspelo pogasiti požar do te mere, da se ni razširil na sosednje objekte, kar bi se v tako strnjenem naselju lahko hitro zgodilo. Gasilci bi lahko rešili velik del hiše, če bi prispeli na kraj požara v normalnem času in če bi imeli zadostno količino vode takoj na razpolago. Gasilec, ki je šel v hišo takoj, ko so prispeli, je lokaliziral požar, a je dejal, da je bilo prepozno, da je že preveč gorelo in je bilo prenevarno za gašenje od znotraj,« nam pove Sanja. »Žal pa ob naši nesreči tudi ni bilo odziva lokalnih skupnosti, občine in mestne četrti. V tako hudih nesrečah ti po navadi ponudijo veliko pomoči in organizirajo dobrodelne akcije ter podobno.«
Poleg tega da so Šadl-Kolblovi oktobra ostali brez vsega, je bila tudi rušitev ostanka njihove hiše zanje zelo velik finančni zalogaj, stroški so znašali skoraj 12.000 evrov.