Po požaru že malajo novo hišo, družina Camloh se bo kmalu vselila v novi dom (FOTO)
Točno 1. januarja je minilo pol leta, odkar je družini Camloh zgorela domačija. Bil je prvi julijski petek, devetčlanska družina, ki sta si jo ustvarila oče Peter in mama Meta, je v Gabrju pri Tržiču, tik nad dolino reke Mirne, pospravljala seno. Po eni od fur, ko so pripeljali suho krmo s travnika, so jo s puhalnikom spravljali na hlev. Takrat pa se je vnelo. Kako točno in zakaj, še danes ni jasno.
Roko na srce, niti ni pomembno, dejstva ne spremeni. Trenje v puhalniku je ustvarilo iskro, ta je zanetila enormen požar! Ogenj je najprej brez milosti obliznil hlev, zatem pa se neusmiljeno lotil hiše, kjer so bivali. Čeprav so gasilci v rekordno hitrem času prileteli z vseh koncev in krajev, sirene so tulile po vsej Mirnski dolini navzgor in navzdol. Na pomoč so prišli gasilci PGD Šentjanž, PGD Tržišče, PGD Sevnica, PGD Krmelj, PGD Poklek, PGD Boštanj, PGD Mokronog in PGD Šentrupert.
Pri tetah
Hiša in hlev sta bila povsem uničena, hitro je bilo jasno, da bo treba vse podreti in zgraditi na novo. V nekaj minutah so ostali brez strehe nad glavo. Peter Camloh in njegova žena Meta sta poročena od leta 1988, na Petrovi domačiji sta si ustvarila dom, rodili so se jima štirje otroci – Ana, Eva, Mina in Vid. Vsi otroci živijo doma – Ana z možem Romanom in sinovoma Florjanom in Timotejem, Eva in Mina sta zaposleni, Vid končuje študij živinoreje, letos poleti se je poročil s Tino. Polna hiša, ki pa je žal zgorela ...
Enako usodo je doživel hlev. Prve noči so preživeli pri sorodnikih in sosedih. Danes so starši Peter in Meta doma, v kontejnerju ob novogradnji, hči Ana z možem Romanom in otrokoma, sestri Mina in Eva ter Vid z ženo Tino pa pri tetah v Tržiču in na Malkovcu, vse skupaj streljaj od doma. Popoldne in ob vikendih so zbrani doma, kjer poprimejo za vsako delo.
Nasmeh na obrazu, kruh v rokah
»Ko se ti zgodi kaj takega, od začetka iščeš rešilno bilko. Predvsem pa vedno pomisliš, kaj je v tej nesreči dobrega. In hitro ugotoviš, vsi smo bili tam, otroci so živi, midva sva živa,« mama Meta pogleda proti možu Petru. »Potem si vesel, da so rešili vse živali, vse teličke, vse pujse. Le ena kobila je bila malce opečena, pa je zdaj že boljše,« nadaljuje Meta, ki pove, da sta po nesreči z možem prisluhnila otrokom.
»Če bomo porušili hišo, dajmo narediti tako veliko, da bo prostora za vse, so rekli naši mladi. Še predno smo dobili načrt, smo imeli na papirju že zrisano, kakšna bo nova hiša. Mož je borec, mi pa smo se borili poleg. Radi bi ohranili domačijo, borimo se za te naše otroke in vnuke, pa tudi generacije, ki še pridejo,« nadaljuje, potem pa Peter pogleda proti Vidu, ki je od letošnjega poletja sveže poročen s svojo srčno izbranko Tino. Slovenija je stopila skupaj in pomagala na vseh koncih in krajih. Tudi bralke in bralci Slovenskih novic so zbrali denar v Krambergejevem skladu, Camlohovi so bili zelo hvaležni. Pomoč pa pride še danes. Ravno na dan našega obiska je prijateljica Alenka spekla krofe.
»Ves čas nam pomagajo vsi. Še danes se tako živo spomnim tistega jutra po požaru. Vsi smo bili povsem iz sebe, na dvorišče so prihajali bagri, kamioni, komunala je postavila kontejner. Pa je prišel sosed Jani, prinesel je še vroč hlebec kruha, ki ga je spekla njegova mama Jožica. Pa tudi drugi sosedje. Ne le da smo spali pri njih, tudi hrane so dali za delavce, ki so prihajali pomagat. Mi nismo imeli nič. Bili smo pod kozolcem ... A kot sem rekla, še danes smo deležni pomoči. Zadnjič sem zvečer rekla, da moramo drugo jutro po kruh, ker pridejo delavci. Pa je zjutraj k nam prišla soseda Jožica, na licu nasmeh, v rokah pa štirje hlebci kruha. Ta človeška dobrota. To je nekaj neverjetnega. Vsi so nam pomagali,« se Ana ne more zahvaliti dovolj vsem, ki so prišli pomagat, ko so se znašli v stiski. Upanje pa je ostalo.
Hiša raste. Slab mesec po nesreči so naredili temeljno plato, septembra je bila pod streho. »Ravno malamo,« pa nas pozdravi Ana, ena od treh Petrovih hčera, ki v delovni opravi pride iz hiše, kjer sta s sestro Evo belili kurilnico. V enem od sosednjih prostorov je mojster Bojan polagal ploščice, vmes pa prišel do gospodinje Ane, da preveri, kje bo štedilnik. »Spodnji del je že nekako urejen, tule bo večnamenska klet,« pokaže Ana, ki pove, da je cilj, da se v hišo najprej preselijo starši. V prvem nadstropju je bila te dni napeljana elektrika, v zgornji etaži to še sledi. Sicer pa je hiša razdeljena na štiri bivalne enote: spodaj bodo starši, svoj del je dobila hči Ana, na svojem bosta sestri Mina in Eva, v svojem predelu pa še Vid in Tina. »Hiša je pod streho, notri se lepo dela. Zato na tem mestu en velik hvala. Zgodila se je nesreča, a smo dobili toliko pomoči,« pristavi Ana, ki vmes skoči do kontejnerja, kjer njena mama pazi na Timoteja in Florjana.
»Ko se ti zgodi taka nesreča, nisi sposoben kaj veliko razmišljati. Si v šoku. Ne veš, kaj bi sam s sabo. Si pa hvaležen za vsako podporo. Čutili smo, da nismo sami. Smo se pa po požaru hitro vsi usedli za mizo in se pomenili, kako dalje. Starši so nam prisluhnili. Ideja je bila, da bo hiša na mestu, kjer je stala poprej. To je srce domačije,« pove Ana, ki prizna, da je vesela, ker se je v tega pol leta praktično vsak dan kaj dogajalo na gradbišču, da niti ni bilo časa preveč razmišljati, kaj se jim je dejansko zgodilo.
Čas za slavje še pride
»Super je, lepo gre naprej. Veliko je bilo narejenega v tem času,« je vesel 23-letni Vid, v roke si sežemo na dvorišču gradbišču. »Tisto noč nismo spali. Bil sem pri bratrancu na Kovačevem hribu, morda sem malce dremal. Potem pa se zaveš, da je treba dalje. Pokonci nas je držala tudi vera v to, da bo enkrat boljše. Dobili smo z vseh koncev tako pomoč, da si kaj takega človek niti misliti ne more. Pomagali so poznani, nepoznani. Eni materialno, drugi moralno, spet tretji so prinesli hrano, pa četrti denar. Hvaležni smo bili tudi vsem tem, ki so nas tolažili. Pomoči je bilo res toliko, da človeku kar malce hudo pri srcu postane.«
Meta in Peter sta lahko upravičeno ponosna na svoje otroke. Ana je magistra agronomije, tudi mlada prevzemnica kmetije. Mina je profesorica defektologije na OŠ Ane Gale v Sevnici, Eva je magistra laboratorijske biomedicine, dela v krškem laboratoriju, Vid pa končuje študij živinoreje.
V julij in avgust bi morali vstopiti slovesno, a je požar pokvaril načrte. Vid in Tina sta načrtovala poroko, gospodar Peter pa je dopolnil 60 let. »Odločili smo se, da se poročiva, tisto pravo ohcet pa smo prestavili. Tudi za to bo še čas. Oče pa je teden dni za nama slavil jubilej, 60 let,« pove Vid. Družina Camloh je bila in ostala povezana. Dela jim ne zmanjka zlepa, 60 krav, vsaka ima svoje ime po družinskem članu, kot nam zaupa Vid, terja marljivost. Pa tudi pri 5000 trtah v vinogradu brez marljivih rok ne gre. Složni so ostali tudi v stiski, skupaj so praznovali božič. »Pri teti v Tržišču smo imeli skupno večerjo,« pove Vid, ki ob pogledu na novogradnjo prizna, da si želijo, da bi v novem letu preživeli skupaj kak dan kar v novi hiši. »Malce bomo zakurili, pa bo. Samo da smo skupaj,« še doda.
Ravno naredili temelje
»Hiša je pod streho, tudi okna in vrata so na svojem mestu. Zdaj je zima, pa bodo lahko mojstri delali v hiši, mi pa smo že začeli gradnjo hleva. Pred dnevi so bili vliti temelji gnojiščne jame. Dejansko bomo podaljšali in nadgradili hlev, ki smo ga zgradili leta 1999. Vsak dan smo bližje rešitvi. Po požaru se je vse podiralo, zdaj se počasi sestavlja, takoj je več veselja in vsem nam lažje. Zadnjih šest mesecev je bilo zelo intenzivnih, tudi zato nam je bilo lažje, ker ni bilo časa za razmišljanje, kaj nas je doletelo. V teh mesecih smo spoznali, koliko dobrih ljudi je na svetu, pa koliko prijateljev imamo,« svoje doda še glava družine, tudi ambasador cvička, Peter Camloh.
S konji na ježo
Da se počasi življenje le vrača v normalne tirnice, še izvemo na koncu. »Pred požarom smo imeli navado, da smo vsako nedeljo po maši jahali s konji. Minuli vikend smo prvič po nesreči osedlali naše štiri konje in se podali naokoli ... Prav lepo je bilo, obudili smo staro navado,« s posebnim navdušenjem pove Peter, izvedeli pa smo, da so jim konjska sedla zgorela, za tokratno ježo so jih posodili, uganili ste, dobri ljudje. Na svoj račun so prišle štiri kobile Bistra, Miška, Sara in Lisa, ki so pogrešale ježo, a so razumele, da so razmere dramatične.
Če so imeli toliko smole pri hiši, pa so imeli srečo v vinogradu. Letina je dobra in kakovostna. Sicer pa imajo že 20 let združene moči s šestimi drugi pridelovalci cvička, povezani so v zadrugo Vesela dolina, cviček, ta prijetni dolenjski posebnež, prodajajo daleč naokoli. »Drug drugemu pomagamo. Naše sodelovanje je unikum v Sloveniji. Ko komu povem, me gleda debelo in odvrne, da pa on ne bi mešal vina s sosedovim. Ker ima boljšega ... To je napak razmišljanje, mi se povezujemo, sodelujemo,« pojasni Peter, kako je tudi prek cvička stkal prijateljske vezi, ki so družini pomagale v nesreči. Na pobudo Jasne Kuljaj in v organizaciji Zveze dolenjskih društev vinogradnikov so v Tržišču letos pripravili tudi velik dobrodelni koncert za družino Camloh.
»Samo da smo skupaj,« za konec pove mama Meta. Da bodo skupaj, da bodo zdravi, da se bodo še naprej tako spoštovali in pomagali, jim kličemo tudi mi! Pa srečno in zdravo 2023!
