Po tragičnem skoku za žogo tetraplegik Nino med rekorderje
Petintridesetletni Ljubljančan Nino Batagelj je tetraplegik, kar pa mu ne preprečuje, da se ne bi ukvarjal s športom. Veliko športi. A ne le da je vsestranski športnik, je tudi odličen motivator, ki velikokrat opogumlja druge in ima neizmerno voljo do življenja. In to kljub slabi izkušnji, ko je leta 2009 pristal na invalidskem vozičku.
Zgodilo se je neke septembrske nedelje, ko se je med team buildingom gasilcev žoga znašla v Kolpi. Takrat 22-letni Nino je brez oklevanja skočil v reko, da žoge ne bi odnesel tok. A prav ta skok je povsem spremenil njegovo življenje, saj je pri tem utrpel hude poškodbe: zlom vratnih vretenc in lobanje.
V družbi inštruktorja
A ker je na življenje vselej gledal s svetle plati, lahko bi rekli skozi rožnata očala, je tudi v tem »novem svetu« hitro našel prijatelje in stvari, ki so ga veselile in motivirale. Med temi dejavnostmi je tudi potapljanje, pred kratkim pa je postal celo prvi invalidni potapljač na planetu, ki je v šestih dneh v seriji dvanajstih potopov prek 40 metrov globoko skupaj zbral kar kilometer poti v globino in nazaj. S tem je v italijanski Padovi postavil mejo, ki jo bo težko ponoviti.
Med 10. in 16. majem je majhna skupina potapljačev in raziskovalcev, članov Mednarodne zveze za potapljanje invalidov IAHD Adriatic in Plavalnega kluba Slovenske Konjice, izvedla terensko študijo, katere cilj ni bil samo kilometer dolg potop, temveč predvsem zbiranje podatkov za znanstveno študijo o vplivih okolja s povišano temperaturo na potapljače z motnjo termoregulacije, za kar je voda v bazenu Y40 najprimernejša, saj znaša 34 stopinj Celzija.
Kar koli bomo našli v teh analizah, tako slabega kot dobrega, bo koristno za invalide po vsem svetu.
Pred in med potopom ter po njem je ekipa merila različne funkcije tako Nina Batagelja kot tudi njegovega inštruktorja potapljanja Branka Ravnaka, ki se je potapljal skupaj s svojim varovancem. Merili so ultrazvok srca, telesno temperaturo jedra s pomočjo kapsule, ki sta jo pogoltnila oba potapljača, ter porabo zraka in pulz v celotnem času potopa. Vse zbrane podatke bodo posredovali tudi Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer jih bo temeljito proučil tim pod vodstvom profesorja dr. Žarka Finderleta in jih tudi objavil v različnih strokovnih in znanstvenih publikacijah z namenom, da bi ugotovili, kako varno je potapljanje oseb s tovrstno invalidnostjo v toplih morjih. Majhno ekipo sta, poleg Batagelja in Ravnaka, sestavljali še zdravnica Urška Gajšek in diplomirana medicinska sestra Andreja Lipuš.
Ni ga bilo strah
Batagelj je ta podvig videl kot izziv. »Slišati je bilo zabavno in izvedljivo, zato sem se odločil, da poskusim. Vedel sem tudi, da se bo pred in med potapljanjem ter po njem beležilo ogromno različnih podatkov in se potapljalo znotraj varnostne krivulje, zato me med podvigom ni bilo ničesar strah,« je povedal po izjemnem uspehu. Več skrbi je imel Ravnak, saj za takšen podvig ni priročnika, v katerem bi pisalo, kako to narediti, še manj je mogoče o tem prebrati na svetovnem spletu. Tudi zato bodo izsledki strokovnega dela terenske študije, ki jo je podprl Inštitut za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani s Finderletom na čelu, zelo dobrodošli.
12- krat se je potopil.
»Z njimi, ki proučujejo vplive okolja na invalidne potapljače z moteno termoregulacijo, sodelujemo že več kot deset let, pri čemer terenski del vodi zdravnica Urška Gajšek,« pojasni Ravnak, ki je vesel, da bodo z analizo novih podatkov sodelujoči znanstveniki prišli do dodatnih podatkov, kakšne so omejitve oseb po poškodbi vratnega dela hrbtenjače. »Kar koli bomo našli v teh analizah, tako slabega kot dobrega, bo koristno za invalide po vsem svetu. Bistvo našega dela pa je, da svet spozna, da se lahko danes tudi tisti z visoko poškodbo hrbtenjače, ki sami morda ne morejo prijeti niti kozarca, potapljajo skorajda v vseh okoljih. Zanje se v globini odpre popolnoma nov svet. S pravim usposabljanjem lahko v vodi, v okolju brez gravitacije, tudi uživajo.«
