ZBIRATELJ
Po vojni za Slovenijo začel zbirati orožje (FOTO)
Alfonz Baškovič je v Beli krajini ustvaril veličastno zbirko vojaške opreme in orožja. Obiskovalcem vedno pove, da je bilo vse namenjeno ubijanju ljudi.
Odpri galerijo
Razveseli se vsakega novega kosa. FOTOGRAFIJE: Drago Perko
Dvainsedemdesetletni Alfonz Baškovič, za prijatelje Fonzi, si je s svojo Pepco najprej ustvaril dom v Jugorju, danes pa živita v streljaj oddaljeni vasi Praproče, kjer je v minulih 30 letih zrasel izjemen muzej orožja. Ta obletnica sovpada tudi s 30. rojstnim dnevom domovine, pri obrambi katere je aktivno sodeloval. »Tri desetletja so mimo. To so bili posebni dnevi, seveda smo sodelovali in pomagali,« se Alfonz ozre v dneve osamosvajanja. »Že prej sem imel radijsko postajo, bil sem krajevni poveljnik narodne zaščite. Doma smo hranili tudi del orožja takratne UNZ Novo mesto.«
Na zaporni točki na Gorjancih je med vojno za Slovenijo s svojo radijsko postajo RUP-20 skrbel za povezavo s takratnim občinskim štabom narodne zaščite v Metliki.
»Po večini smo bili lovci, pravih pušk nismo imeli, smo pa se borili. Vse smo naredili, da pomagamo. Potem smo dobili prvo pravo orožje, tudi ostrostrelsko puško. Parkrat je bilo precej vroče, ko smo se gledali z JLA iz oči v oči, nekaj metrov nas je ločilo. Oni so prileteli s helikopterji z znakom Rdečega križa, ven pa je molel mitraljez,« pripoveduje Alfonz, ki je bil med vojno zadolžen tudi za to, da je od gostilne Badovinac vozil s traktorjem hrano za podgursko četo. Že kot otrok pa je rasel gor ob letališču Cerklje ob Krki. »Ko smo gnali živali na pašo, je imela JLA manevre, pa so nam dali puške v roke in smo streljali v koruzo.« Po 10-dnevni vojni se je odločil, da začne zbirati eksponate, ki so tako ali drugače povezani z vojno.
»Imam več kot 1000 eksponatov. Povezani so predvsem z 2. svetovno vojno, nekaj tudi časom prej, potem pa je tu obdobje JLA. Poudarek pa je na osamosvojitvi Slovenije. Nekaj so mi dali veterani, sicer pa se je širil glas o mojem zbirateljstvu,« nadaljuje Alfonz in poudari, da je za eksponate treba skrbeti. Enkrat na leto jih s sinom in snaho temeljito prebrišejo in premažejo orožje s posebnim oljem. »Najboljše je nekoč delala INA, na srečo sem ga dobil, ko so praznili vojaška skladišča.« V zbirki so tudi odlikovanja. »Partizani so imeli dve kovnici, sprva so jih za njih kovali Rusi, potem so začeli sami.«
Strelnega orožja je nekaj več kot 160 kosov, med njimi znamenite znamke, M-48, M76, carcano, šmajser, mausser, browning, zbrojevka, tokarev. »Tamle je tudi pištola, ki jo je narodnemu heroju Stanetu Semiču - Dakiju podaril Tito,« pokaže Alfonz. Na polici je tudi pištola, s katero se je ustrelil njegov stric leta 1945, potem ko so ga Nemci ranili v ofenzivi na brestaniški grad, živ pa jim ni hotel pasti v roke.
»Namen muzeja ni samo poudariti pomen orožja skozi čas, temveč tudi ozaveščati ljudi o odgovornem ravnanju z njim. Predvsem pa pokazati, kaj vse je človek naredil za uničevanje sočloveka,« nadaljuje Baškovič, ki je po izobrazbi kemijski tehnik, nazadnje je delal kot gozdar. »Te stvari so me vedno zanimale, veliko pa sem tudi bral in se izobraževal,« pove, preden začnemo obhod. Za uvod vidimo impresivno zbirko, ki jo sestavljajo tudi telekomunikacijske naprave, daljnogledi, vojaške čelade, pisalni stoji nemške vojske ter čutarice in busole. Alfonz pove, da so slednje belokranjskim partizanom podarili angleški vojaki.
»Vse te naprave delujejo. Veste, koliko znanja je tu zbrano,« opozarja, potem pa se že selimo k vitrini, kjer so eksponati, ki so tako ali drugače povezani z nemškim rajhom in Hitlerjem. Tudi osebne legitimacije Judov, ki so jih najverjetneje ubili v taborišču Jasenovac.
Ob vhodu v muzej ležijo tri bombe. »Prva je šolska, modra pa je bila shranjena na letališču na Brniku, z njo so hoteli udariti po naših, a na srečo niso! Tista v sredini je bila uporabljena v Sarajevu.« Na dvorišču stoji nemški protiletalski top. »Izdelan je bil leta 1943, vertikalni domet ima 2500 metrov, horizontalni pa kar 4000 metrov, po 700 nabojev izstreli v minuti, zanj pa je skrbelo sedem vojakov hkrati.«
Prostora mu že počasi zmanjkuje. »Če si se našel kak sponzor, bi zadeve razširil. Svojo zbirko pa rad pokažem. Vsem obiskovalcem ponovim, da je bilo vse to namenjeno ubijanju ljudi!« je še enkrat jasen.
Na zaporni točki na Gorjancih je med vojno za Slovenijo s svojo radijsko postajo RUP-20 skrbel za povezavo s takratnim občinskim štabom narodne zaščite v Metliki.
Mina pri mini
»Po večini smo bili lovci, pravih pušk nismo imeli, smo pa se borili. Vse smo naredili, da pomagamo. Potem smo dobili prvo pravo orožje, tudi ostrostrelsko puško. Parkrat je bilo precej vroče, ko smo se gledali z JLA iz oči v oči, nekaj metrov nas je ločilo. Oni so prileteli s helikopterji z znakom Rdečega križa, ven pa je molel mitraljez,« pripoveduje Alfonz, ki je bil med vojno zadolžen tudi za to, da je od gostilne Badovinac vozil s traktorjem hrano za podgursko četo. Že kot otrok pa je rasel gor ob letališču Cerklje ob Krki. »Ko smo gnali živali na pašo, je imela JLA manevre, pa so nam dali puške v roke in smo streljali v koruzo.« Po 10-dnevni vojni se je odločil, da začne zbirati eksponate, ki so tako ali drugače povezani z vojno.
INA je delala najboljše olje
»Imam več kot 1000 eksponatov. Povezani so predvsem z 2. svetovno vojno, nekaj tudi časom prej, potem pa je tu obdobje JLA. Poudarek pa je na osamosvojitvi Slovenije. Nekaj so mi dali veterani, sicer pa se je širil glas o mojem zbirateljstvu,« nadaljuje Alfonz in poudari, da je za eksponate treba skrbeti. Enkrat na leto jih s sinom in snaho temeljito prebrišejo in premažejo orožje s posebnim oljem. »Najboljše je nekoč delala INA, na srečo sem ga dobil, ko so praznili vojaška skladišča.« V zbirki so tudi odlikovanja. »Partizani so imeli dve kovnici, sprva so jih za njih kovali Rusi, potem so začeli sami.«
Strelnega orožja je nekaj več kot 160 kosov, med njimi znamenite znamke, M-48, M76, carcano, šmajser, mausser, browning, zbrojevka, tokarev. »Tamle je tudi pištola, ki jo je narodnemu heroju Stanetu Semiču - Dakiju podaril Tito,« pokaže Alfonz. Na polici je tudi pištola, s katero se je ustrelil njegov stric leta 1945, potem ko so ga Nemci ranili v ofenzivi na brestaniški grad, živ pa jim ni hotel pasti v roke.
Partizani so orožje izdelovali tudi v Starih žagah.
»Namen muzeja ni samo poudariti pomen orožja skozi čas, temveč tudi ozaveščati ljudi o odgovornem ravnanju z njim. Predvsem pa pokazati, kaj vse je človek naredil za uničevanje sočloveka,« nadaljuje Baškovič, ki je po izobrazbi kemijski tehnik, nazadnje je delal kot gozdar. »Te stvari so me vedno zanimale, veliko pa sem tudi bral in se izobraževal,« pove, preden začnemo obhod. Za uvod vidimo impresivno zbirko, ki jo sestavljajo tudi telekomunikacijske naprave, daljnogledi, vojaške čelade, pisalni stoji nemške vojske ter čutarice in busole. Alfonz pove, da so slednje belokranjskim partizanom podarili angleški vojaki.
»Vse te naprave delujejo. Veste, koliko znanja je tu zbrano,« opozarja, potem pa se že selimo k vitrini, kjer so eksponati, ki so tako ali drugače povezani z nemškim rajhom in Hitlerjem. Tudi osebne legitimacije Judov, ki so jih najverjetneje ubili v taborišču Jasenovac.
Tri bombe
Ob vhodu v muzej ležijo tri bombe. »Prva je šolska, modra pa je bila shranjena na letališču na Brniku, z njo so hoteli udariti po naših, a na srečo niso! Tista v sredini je bila uporabljena v Sarajevu.« Na dvorišču stoji nemški protiletalski top. »Izdelan je bil leta 1943, vertikalni domet ima 2500 metrov, horizontalni pa kar 4000 metrov, po 700 nabojev izstreli v minuti, zanj pa je skrbelo sedem vojakov hkrati.«
1000in celo več eksponatov je v muzeju.
Prostora mu že počasi zmanjkuje. »Če si se našel kak sponzor, bi zadeve razširil. Svojo zbirko pa rad pokažem. Vsem obiskovalcem ponovim, da je bilo vse to namenjeno ubijanju ljudi!« je še enkrat jasen.
