Po vrnitvi iz Hrvaške moral v karanteno, a se je pritožil na sodišče

Upravno sodišče je nedavno odločilo, da morajo biti pri izdaji odločb o karanteni odločilna dejstva, na podlagi katerih je kasneje ta izdana, navedena že v predlogu za izdajo odločbe. Če posameznik uveljavlja katero izmed izjem iz odloka, mora organ dejstva presojati in jih ustrezno razložiti, še posebej če šteje, da posameznik ne sodi pod izjeme 10. člena odloka.

Odločitev sodišča se nanaša na upravni spor zaradi odrejene karantene, ki jo je tožnik prejel od ministrstva za zdravje. Sodišče je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Šel po invalidno ženo

Tožnik je v tožbi navedel, da je 23. avgusta v Gruškovju vstopil na Hrvaško, kamor je odšel v Šibenik po ženo, ki je invalid tretje kategorije, in vnukinjo, ki sta bili tam že predhodno, ter se v roku 20 ur vrnil v Slovenijo 24. avgusta. Po mnenju sodišča je tožnik smiselno izpostavil, da mu je bila kršena pravica do izjave in predložitve dokazov, saj policist v Gruškovju ni hotel sprejeti nobenih dokazil, da je prečkal mejo in se vrnil v roku manj kot 24 ur, prav tako ne invalidske odločbe za ženo, ki jo je imel s seboj, zaradi česar pri izdaji karantenske odločbe ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi tega je menil, da mu je bila odločba izdana neutemeljeno, saj meni, da sodi med izjeme, ki jih določa 14. točka 10. člena odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja covida 19.


V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, iz katere države je vstopil tožnik na območje Slovenije in ura vstopa, niti ne, na kateri seznam je uvrščena država in iz katerih razlogov je tožniku odrejena karantena. Zgolj navedba predpisov in splošna navedba o razglasitvi pandemije od Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) ne zadostuje, saj ne vsebuje obrazložitve glede konkretnega posameznika, ki je obravnavan in je brez zakonskih določil, ki bi stranki omogočile pravico do obrambe, sodišču pa kontrolo, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. V primeru odsotnosti obrazložitve in navedbe dejstev in dokazov, ki utemeljujejo izdajo odločbe, stranka v postopku nima možnosti podati izjave o upoštevanih dejstvih in tudi ni seznanjena z razlogi, zaradi katerih se je pristojni organ odločil, da karantensko odločbo izda. Zaradi morebitnega nadaljevanja postopka in drugih istovrstnih postopkov sodišče pripominja, da mora organ, če posameznik uveljavlja katero izmed izjem iz odloka, takšna dejstva presojati in jih ustrezno obrazložiti, še posebej, če šteje, da posameznik ne sodi pod izjeme 10. člena odloka.

Sodišče je še opozorilo, da glede na to, da karanteno na podlagi predloga inštituta za varovanje zdravja odredi minister za zdravje po tem, ko policist na mejnem prehodu ob vstopu posameznika v Slovenijo vzame podatke in jih posreduje predstavnikom ministrstva za zdravje, morajo biti odločilna dejstva, na podlagi katerih je kasneje izdana odločba o karanteni, zavedena že v predlogu za izdajo odločbe.

Država lahko odredi karanteno, a utemeljeno

Na koncu je sodišče zaradi izognitve podobnim napakam pri izdajanju odločb v prihodnje izpostavilo, da gre pri odreditvi karantene za poseg v posameznikovo pravico do svobode gibanja, ki jo določa ustava. Na podlagi ustave ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadar koli vrne, pri čemer se sme ta pravica omejiti z zakonom, če je to potrebno, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni. Takšen poseg mora biti ustrezno obrazložen na način, da je razloge, ki so organ vodili pri odločanju, mogoče preveriti in tudi preizkusiti. To pomeni, da ima država pravico zaradi javnega interesa ukrep karantene opredeliti kot pomembnejšega od pravice do svobode gibanja posameznika, vendar mora to storiti na predpisan način, z ustrezno obrazložitvijo izdane odločbe ter dejstvi in dokazi, ki utemeljujejo izdajo ukrepa in upravičujejo omejitev ustavno varovanih pravic ter so nujni za poseg v tovrstno pravico zaradi preprečitve širjenja nalezljive bolezni. Pri tem mora med izrečenim ukrepom in javnim interesom obstajati ustrezna sorazmernost ukrepa.