Kako dolgo se bo še obdržala stranka Gibanje Svoboda? Analitika Lukšič in Tomšič povesta tole
Povzemali smo anketo inštituta Mediana za Delo, ki je v javnomnenjski raziskavi izmerilo najnižjo podporo Gibanja Svobode doslej. Po poročanju Dela se je podpora stranki od lanskega septembra prepolovila, medtem pa se je predsednik vlade Robert Golob znašel na dnu lestvice priljubljenosti politikov. Več kot 57 odstotkov sodelujočih v anketi delo vlade ocenilo negativno.
Za komentar smo se obrnili na politična komentatorja - prof. dr. Igorja Lukšiča s Fakultete za družbene vede in prof. dr. Matevža Tomšiča s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici.
Kaj je po vašem mnenju razlog za tako slabo oceno največji vladni stranki? So krive predvsem posamezne politične napake, ali gre bolj za širše nezadovoljstvo z levosredinsko politiko v Sloveniji?
Igor Lukšič: Padec podpore je za poznavalce pričakovan, saj celotna ekipa GS ni bila usposobljena za vodenje države kot ekipa, ne le kot posamezniki, saj je nekaj malega od njih vendarle že imelo izkušnje. Ekipa se niti ni uigravala, zato tudi nikoli ni zaživela, temveč se je s PR triki poskušalo dopovedovati, da je vse v najlepšem redu, le posamezni ministri niso na nivoju nalog.
Zdaj prihaja ura resnice tudi za nepoznavalce, saj vlade kot državniškega organa ni čutiti. Zaletavanje v kurjenje z drvmi, pa zdaj še električni bojlerji še najbolj kažejo na diletantskost celotne postavitve.
Priča smo tudi povsem neustreznim nastopom na mednarodnem podiju, ki tolčejo v oči tudi naključne opazovalce. Vladajoči praznike ne uporabijo za združevanje sil za čim močnejši konsenz, v katerem bi se veliko večja večina ljudi, kot jo kaže odstotek koalicije, počutila dobro v tej državi, temveč za odpiranje ran iz preteklosti. Ko bodo ljudje dobili še »prave« račune za elektriko v začetku decembra, bo podpora še padla.
Matevž Tomšič: Gre za nezadovoljstvo z vladno politiko kot celoto. Pravzaprav težko govorimo o posameznih napakah. Te 'napake' se vrstijo na tedenski ravni. Gre za neučinkovitost pri reševanju tako rekoč vseh relevantnih problemov, s katerimi se sooča slovenska družba. To je 'nadgrajeno' z ideološko nestrpnostjo in radikalizmom ter čisto osebnimi eskapadami članov vlade, na čelu s premierjem.
Kakšno odgovornost, če sploh, nosi premierjeva partnerka Tina Gaber za upad podpore GS in predsedniku vlade?
Igor Lukšič: Premierjeva partnerka ne nosi nobene odgovornosti, ker je samo izkoristila naivnost celotne postavitve na čelu s predsednikom vlade. Njej vse čestitke za njeno promocijo, vladi in predsedniku vlade pa vsa graja, da to dovoljuje v imenu Republike Slovenije.
Matevž Tomšič: Težko bi rekli, da je ona glavni problem, nikakor pa njeno početje ne koristi ugledu premierja (in posledično vlade kot celote). S tem, ko je vplivala na nekakšno 'estradniško preobrazbo' Roberta Goloba, je samo prispevala k trivializaciji slovenske politike.
Kakšni scenariji bi se lahko začeli dogajati znotraj GS glede na slabo javno mnenje – pričakujete morda izhode članov iz stranke, morda delitev na posamezne struje, ali pa bo Golob vendarle obdržal povezanost znotraj stranke?
Igor Lukšič: To nikoli ni bila stranka in nima vzpostavljenih nobenih trajnih povezav. Edina vez je Robert Golob in samo prek njega gredo relacije do ključnih ljudi, ki so v formalni stranki na pozicijah. On je edina garancija enotnosti, dokler bo tam, bo stranka enotna. To seveda velja do volitev.
Nekaj mesecev pred volitvami bodo nekateri poslanci in morda še kdo od članov ugotovili, da imajo več možnosti za nadaljevanje pridobivanja sredstev na račun države v takšni ali drugačni vlogi, v kakšni drugi opciji, in šele tedaj se bo začel proces osipa.
Matevž Tomšič: Možni so vsi ti scenariji. A po moji oceni je ta stranka bolj ali manj odpisana. Tranzicijski centri moči bodo na naslednjih volitvah stavili na novega igralca ali igralce.
Kakšen vpliv bi lahko imel padec podpore GS na koalicijsko sodelovanje z drugimi levosredinskimi strankami?
Igor Lukšič: Vpliv na trdnost vlade ima samo prehod poslancev na stran SDS ali NSi, torej v kroge opozicije. Če bodo poslanci prehajali iz ene v drugo vladno stranko, to na moč vlade ne bo imelo vpliva in tudi smer, ki jo že sedaj težko zaznamo, se ne bo bistveno spremenila.
Matevž Tomšič: No, stranko Levica zelo težko označimo za 'levosredinsko', saj gre za radikalno levičarsko politično grupacijo, katere voditeljica časti komunistično partijo (spomnimo se njene udeležbe na proslavi na Čebinah). Obe koalicijski partnerici sta, kar zadeva podporo, prav tako v dokaj slabi kondiciji. Tako da so te stranke v bistvu 'prisiljene' na sodelovanje.
Kako lahko Gibanje Svoboda povrne zaupanje med svojimi volivci?
Igor Lukšič: Zaupanja povrniti ne more, ker je predsednik neučljiv, ne razume strukturne narave problema, in še vedno stavi samo na piarovske trike. Obdal se je s tovrstnimi čarodeji, domet tovrstnega politiziranja pa se je razkrinkal in postal jasen tudi širši javnosti.
Poskusi z menjavanjem govorcev vlade in gibanja so se vsi ponesrečili, ker ni problem komuniciranje, temveč odsotnost strankarske in vladne strukture, ki bi lahko zagotovil vsaj kopičenje izkušenj iz teh dveh let. Vladno garnituro lahko reši samo povečan vložek v kupovanje medijskega prostora in omejevanje uveljavljanja alternativ.
Matevž Tomšič: Ta stranka za to nima kaj dosti možnosti. Gre za umetno ustvarjeno stranko, brez nekega jasnega programa, brez močne lokalne mreže. Kot rečemo, tisti, ki so botrovali njenemu nastanku, so bolj kot ne 'naredili križ' čez njo – sploh čez njenega voditelja. Lahko, da bo na naslednjih volitvah sicer prišla v parlament, a neke odločilne vloge ne bo več igrala.
