Pod Rožnikom po 6 letih spet rjovenje levov

LJUBLJANA – Lev Maksimus in levinja Čaja sta dva izmed le 100 predstavnikov ogrožene podvrste azijskih levov, ohranjenih znotraj Evropske zveze živalskih vrtov, v naravi pa jih je le še okoli 500. V Živalskem vrtu Ljubljana sta se že dobro privadila novega prostornega domovanja in osebja. Maksimus se je skotil 8. junija 2009 v londonskem živalskem vrtu v Veliki Britaniji, danes pa tehta 180 kg, Čaja pa se je skotila 27. oktobra 2008 v ZOO Boissiere v Franciji, tehta pa 140 kg.

Marsikdo je presenečen, ko sliši, da gre za azijska leva. »Včasih so se levi razprostirali strnjeno od Afrike prek Arabskega polotoka do Indije,« so povedali v ljubljanskem živalskem vrtu. »Danes se jih je v nacionalnem parku Gir v Indiji, ki je njihova poslednja azijska oaza, ohranilo le še okrog 500, zato smo se v ZOO Ljubljana odločili, da v svojo novo ogrado sprejmemo to močno ogroženo podvrsto levov. Iz naravovarstvenih razlogov so v zgodnjih 90. letih živalski vrtovi v Londonu, Helsinkih in Zürichu uvozili devet azijskih levov iz Indije.«

Leta 1994 je bil znotraj Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA) uveden evropski vzrejni program ogroženih vrst. »EAZA je leta 1999 objavila prvo evropsko rodovno knjigo,« dodajajo v ZOO Ljubljana. »Danes je v evropskem vzrejnem programu okrog sto azijskih levov, pripadata jim tudi Čaja in Maksimus. V Živalski vrt Ljubljana so ju pripeljali 30. januarja 2019 iz Poljske, in sicer iz ZOO Lodž, ki je zaradi večje prenove potreboval premestitev svojih levov. Pot je bila dolga 960 km, s postanki je trajala okoli 12 ur. Samec je bil v transportnem boksu ločen od samice.

Pot in selitev sta za živali lahko zelo stresni, zato ju je spremljala strokovna ekipa, ki jo je vodil naš veterinar. Med potjo so se večkrat ustavili in preverili počutje levov. V ZOO Lodž smo se pozanimali o njunih navadah, prehrani, programu treninga, zdravstvenih posebnostih ter izmenjali informacije in izkušnje z njunimi oskrbniki. Ljubljanski živalski vrt tako s svojimi novimi prostorskimi zmogljivostmi, kadri, znanjem in ozaveščanjem prispeva k ohranitvi te ogrožene in v naravi zdesetkane podvrste,« pojasnjujejo.

Azijski levi so pripadniki družine mačk, običajno dobro plezajo in imajo vzorčast kožuh. Samci imajo v primerjavi z afriškimi daljši čop dlak na konici repa ter manjšo in krajšo grivo, zato so uhlji na vrhu glave vidnejši. Griva s starostjo postaja bolj košata in temnejša, prav tako barva nosu. Griva jim daje večji videz ter jih varuje pred ugrizi in kremplji tekmecev. Na komolcih imajo bolj izrazit šop dlak. Samec in samica imata kožno gubo na trebuhu, pri afriških levih je to le redko. Visoki so lahko do 120 cm, samci so težki do 190 kg, samice pa do 150 kg. Večinoma so dejavni v mraku in ponoči.


»Pred njunim prihodom smo poskrbeli za ureditev nove ograde,« je povedala direktorica Živalskega vrta Ljubljana mag. Zdenka Barbara Ban Fischinger. »Razprostira se na površini 1200 kvadratnih metrov in je urejena skladno s sodobnimi smernicami gojitve levov v živalskih vrtovih. Notranji prostori merijo 170 kvadratnih metrov, zunanji pa približno 1000. Levi imajo radi nadzor nad okolico, zato je v ogradi hribček z razglediščem na sosednjo ogrado z antilopami. Pred opazovališčem za obiskovalce je ogrevana ploščad z nadstreškom, kjer se levi radi zadržujejo. Ograda je sončna z naravno senco dreves, ima tudi bazen. Notranji prostor je ogrevan. V njem bosta leva bivala pozimi, kadar bo zanju zunaj prehladno, obiskovalci pa ju bodo lahko opazovali skozi steklo.«

In kako skrbijo za nova prebivalca? »Vsak dan pregledamo mrežo levje ograde, preverimo električnega pastirja, lopute in ključavnice,« odgovarjajo. »Iz ograde odstranimo iztrebke, ostanke hrane in pomijemo stekla na razglediščih za obiskovalce. Oskrbnik ni nikoli v neposrednem stiku z levoma; premešča ju s pomočjo loput, te s posebnim mehanizmom jeklenic in škripcev odpira ali zapira od zunaj.«


In kakšna je njuna prehrana? Samec poje okoli 25 kg, manjša samica pa okoli 22 kg hrane na teden. Levi v naravi svoj plen pojedo v celoti, ne le meso oziroma mišično maso. Res pa je, da od plena pojedo največ mesa pa tudi kožo, hrustance, manjše kosti in notranje organe, zato ju hranijo z govejim mesom, drobnico, kunci, podganami in perutnino.