Pod zemljo odmeva uporniška pesem: »Če kam, uporniška pesem spada v rudnik in Zasavje«
Izlet v Zasavje na jesen, ko se pobočja hribov in pohodniških ter sprehajalnih poti okrog »treh krasnih dolin« ob Savi iz zelenih prebarvajo v rumene, rdeče in zlate odtenke, je vselej paša za oči. Če pot pelje mimo znamenj upora, ki jih je tu na pretek, v živahnih barvah zasije celo pretežno črna zgodovina krajev, ležečih na premogu. Letošnja jesen pa bo še posebno pisana in z vonjem po uporu. V nekdanji jami rudnika Hrastnik se bo štirideset metrov pod površjem namreč dogajal prvi Festival uporniških pesmi.
Začel se je včeraj in traja do nedelje, 23. oktobra. Organizator, zavod Savus, obljublja izjemno doživetje in najbolj nore koncerte te jeseni: raperja Zlatka, skupino Z'borke, legendarne zasavske Orleke in slovenske legende uporniške pesmi Kombinatke.
Za nastopajoče bo prepevanje pod zemljo in preizkušanje jamske akustike gotovo poseben izziv, nič manjši zalogaj ne bo festivalska premiera za organizatorja, obiskovalci, ki se bodo v hrastniško podzemlje spustili po vpadniku Barbara, znanem iz zadnjega štrajka zasavskih rudarjev, pa se bodo morali pripraviti na poslušanje s čeladami na glavi, pri okrog 15 stopinjah Celzija ne bo odveč niti topla odeja. V Savusu svetujejo prihod kakšne pol ure prej, saj bo treba vsakega udeleženca popisati, razmišljajo pa tudi, kako bi prihodnje leto do festivalskega odra zagotovili prevoz in s tem obisk koncertov omogočili tudi invalidnim oziroma vsem, ki jim hoja povzroča preglavice.
Ne levi ne desni
»Če kam, uporniška pesem spada v rudnik in Zasavje. Naši knapi so se vedno upirali težkim delovnim razmeram in slabemu plačilu, tukajšnji delavci in delavke pa krivicam,« pravi idejni oče festivala in prek zavoda Savus tudi njegov organizator Marko Planinc.
Festival v rudniški jami je, dodaja, poklon uporništvu in zasavskim upornikom ter upornicam: od žensk na dnevnem kopu rudnika, ki so leta 1876 organizirale sploh prvo stavko v revirjih, do knapovske tridnevne gladovne stavke leta 1934, posameznic upornic, kakršni sta bili Trboveljčanki, t. i. slovenska mati Ana Dimnik in narodna herojinja Tončka Čeč, pa do knapov, ki so 1958. prvi v socializmu, v Jugoslaviji, dvignili glave in si drznili štrajkati, do Eko kroga, upornih Pekovih delavk, rudarske stavke v 2014. in upora staršev v času koronakrize leta 2021 zaradi nesorazmernih ukrepov v šolah.
»Zasavci so se vedno znali upreti,« razmišlja Planinc. Ker so bolj revolucionarni? Bolj rdeči? Bolj črni? Bolj beli? »Knapi, denimo, se nikoli niso delili na leve in desne, Tončka Čeč ni razmišljala, ali naj gre v partizane, ker je leva ali desna. Uporništvo v Zasavju ni povezano z rdečo barvo, čeprav so te kraje označili kot rdeče revirje, bolj je povezano z razrednim bojem zaradi krivic. Pekove delavke, denimo, so več let vztrajale pri svojih zahtevah, vmes so se menjale vlade, one pa so bile brez milosti do enih ali drugih.«
Festivalski oder in vpadnik Barbara sta se med rudniške znamenitosti vpisala še v obdobju delovanja hrastniške jame. Oder bo namreč pri šahtu, ki ga je odprl predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle, a žal nikoli ni bil izkoriščen. Vpadnik Barbara je tisti prekleti rekvizit, po katerem so po treh dneh iz jame prišli zasavski knapi v zadnjem štrajku leta 2014 in po katerem je želela z njimi pred večtisočglavo množico stopiti takratna premierka Alenka Bratušek. A so zasavski knapi vabilo odklonili, rekoč, da »ne rab'mo nobene politike«.
Središče spomina na uporništvo
Za vse, ki jih zanima širša tematika uporništva v Zasavju, je ta čas na ogled razstava avtorjev Gregorja Jermana in Nataše Gala, kustosa in direktorice Zasavskega muzeja. Gre za prenovljeno zbirko zasavskega uporništva, ki so jo postavili lani v galeriji Mašinhaus, urejeni v prostorih nekdanjega hrastniškega rudnika. »Najbrž bodo galerijski prostori glede na prizadevanje Hrastničanov za muzej uporništva postali stalni, aktualna razstava pa osnova za večletni projekt,« upa Jerman. »Poskušali se bomo dogovoriti, da si jo bo mogoče ogledati tudi med festivalom,« pravi Planinc.
Knapi, denimo, se nikoli niso delili na leve in desne.
Če Hrastničanom uspe, bo muzej uporništva vsebinsko zaokrožil prvi in edini festival delavskega filma v Sloveniji Kamerat. Letos je na različnih lokacijah, vezanih na mejnike delavskega, zlasti rudarskega in steklarskega gibanja, potekal drugič. Projekcije letošnjih 17 filmov domače in tuje produkcije so bile v rudniški jami, kompresorski postaji in nekdanji rudarski delavnici. »Kamerat je zamišljen ne le kot festival za Hrastnik, ampak ima ambicijo postati več,« nove vsebine v rudniških objektih, ki jih je občina kupila od RTH v likvidaciji, napoveduje hrastniški župan Marko Funkl.
Za nastopajoče bo prepevanje pod zemljo in preizkušanje jamske akustike gotovo poseben izziv.
Gregor Jerman, tudi avtor publikacije o uporništvu v Zasavju Struna je počila, poudarja zlasti tri mejnike uporništva: sto let od spopada delavcev z Orjuno (1924), 90 let od tridnevne gladovne stavke rudarjev (1934), ki velja za prvo veliko akcijo slovenskega delavstva v času diktature, in deset let od zadnjega štrajka zasavskih knapov (2014). Počastitev spomina nanje čaka Zasavje že v letu 2024.
Proletariata je v zasavskih dolinah le še za ščepec. Je zato v ljudeh manj tudi uporništva? Ali se morda kanalizira drugam? Zasavci so se znali vedno upreti, ko se jim je to zdelo pomembno, odgovarja Jerman. Proletariata je resda manj, dodaja, je pa zato opaziti več družbenega aktivizma zlasti pri mladini.
Tisti, za katere bi bilo v hrastniškem podzemlju preveč prave teme, se lahko zatečejo v Trbovlje, kjer v podzemlju kulturnega centra Delavski dom, v virtualnem muzeju rudarstva, v rovu Črna luknja »ponesrečeni rudarji« čakajo na rešitelja. V repliki rudniškega rova je mogoče s pomočjo novomedijskih orodij, navidezne resničnosti, hologramov, 3D-animacij in izvirnih jamskih zvokov podoživeti 220 let rudarjenja v trboveljski jami, predvsem pa rešiti zasute rudarje. Le streljaj od Delavskega doma je na ogled rudarsko stanovanje, z bližnje vzpetine pa dogajanje pod seboj motri osemmetrski rudar Prometej, skulptura iz jamskega železja.
»Ta svoj upor izraža tudi z glasbo, oblačenjem … In tudi gibanje za vračanje v šole v koronačasu lani pozimi se je začelo v Zasavju,« spomni Jerman. A naslednji projekt zasavskih muzealcev kljub temu ne bo uporništvo mladih, temveč uporništvo v literaturi. Objekti, ki so bili nekdaj neme priče krivic delavstva, bodo spet spregovorili. Še prej pa, kot rečeno, zapeli hvalnico uporništvu štirideset metrov pod površjem.
