Pod zemljo so postali prijatelji za vse življenje (FOTO)
Stiski rok, obujanje spominov, tudi pogrešanje težkih časov, ko je vse križe zdravilo veliko tovarištvo, in hrepenenje po častitljivi zgodovini premogovnika Kanižarica, ki je po 140 letih obratovanja leta 1996 prenehal obratovati, fizično zapiranje pa je trajalo do leta 2000, ko sta bila zabetonirana dovozni in zračni vpadnik. Takšno je bilo vzdušje ob prazniku sv. Barbare, zavetnice rudarjev, ko se je na odprtju (trak so prerezali župan Andrej Kavšek, zgodovinar Janez Weiss in upokojeni rudar Stanislav Starešinič) prenovljene rudarske dediščine v Kanižarici, izvoznega stolpa in umetnega rudniškega rova, zbralo približno trideset nekdanjih belokranjskih knapov in številni občani.
Ti dve tehnični nepremičnini poleg opuščenega skladišča in upravne stavbe ter leta 2010 odprtega rudniškega muzeja v prostoru, ki se mu reče strojnica, edini še spominjata na čase, ko se je tudi v teh krajih dan in noč globoko pod zemljo kopalo črno zlato, rjavi premog. Del muzeja je tudi zbirka, ki zajema, če na kratko povzamemo, celotno zgodovino kraja Kanižarica in samega rudnika in se bo, kot je dejal Janez Weiss iz RIC Črnomelj, ki od januarja upravlja Rudniški muzej, nekoliko modernizirala z novimi vsebinami ter bo ljudem nekoliko jasneje prikazovala še nerazkrito rudarsko dediščino.
Drugi del muzeja predstavljata rudniški rov in izvozni stolp, ki je najbolj očitna in vidna tehnična dediščina in mu je grozilo sesutje, zato je bila njegova celovita obnova nujna. Obnovljeni stolp – med drugim so se izvedle zamenjava dotrajanih kovinskih delov in strešne konstrukcije ter temeljita protikorozijska zaščita, za kar je občina zagotovila nekaj več kot 88.000 evrov – je seveda v vsej svoji čudoviti podobi že nekoliko arhaičen, saj so v modernih rudnikih te stvari vendarle videti nekoliko drugače. »A ravno ta arhaičnost je odlična popotnica za njegovo muzejsko uporabo,« je poudaril Weiss, mož, ki brez dvoma najbolj pozna belokranjsko rudarsko zgodovino in preteklost pokrajine belih brez. Rov je bil zaradi lesenih prvin potreben obnove in to je zdaj narejeno, za obiskovalce pa je popolnoma varen in prikazuje tehnične prijeme v njem. Pri tem so neprecenljiv delež prispevali tudi knapi, zadnja generacija kopačev črnega zlata iz Bele krajine. Gre namreč za specifično delo z lesom, z gradnjo podporja, ki ga mizarji seveda ne znajo opravljati. »Ko stopimo v izvozni stolp, nas najprej šokirata strmina in relativna nevarnost ozkih stopnic, svojčas jih je bilo 1300, ki vodijo proti rovu. V globini te prevzamejo razmere dela in tudi prijemi pri varovanju rudarjev skozi čas, od najbolj zgodnjega lesenega stebričenja rova pa do sodobnejših varnih podpor, ki so prilagojene za široko čelno delo. Seveda se ob tem doživi tema rova, do neke meje vlaga in tudi tesnoba. To človeka spomni, da rudnik ni naravno in človeku naklonjeno okolje, prej bi rekel sovražno,« je o tem, kaj je videti tam spodaj, še dejal Weiss in dodal, da je interes za ogled knapovske dediščine vedno večji.
»Skorja našega kruha je res bila črna, prepojena z znojem, a zato bolj užitna. Jaz sem jo tu rezal 29 let, in sicer kot kopač v jami, ki je bila ponekod globoka tudi do 250 metrov. V tem času je votlina vzela 11 življenj. Plača je bila po učinku. Za delavca težaka denarja nikoli ni zadosti. Upokojil sem se leta 1990,« se spominja Franc Malešić iz hrvaške vasice onstran Kolpe pri Vinici. Vsak dan je s polnim avtobusom sotrpinov prečkal mejo, ko si je služil kruh v rudniku.
Za vsaj še 30 let zalog premoga
Klub upokojenih rudarjev Kanižarica združuje 80 mož, 20 jih je tudi tokrat obleklo črne obleke, na katere so več kot ponosni. Vodi ga Stanislav Starešinič, ki je v rudniku delal 23 let. »Spomini so živi. Družili smo se v jami, družimo se na površju vsako leto 3. julija ob svojem prazniku. Častimo tudi sv. Barbaro. Še veliko je živih prič, vsaka ima svojo zgodbo, ki jo vedno znova oživi. Skratka, ne damo se,« je na sotrpine ponosen Stanislav. Resda je bil rudarski kruh grenak in težko zaslužen, a so mnogi knapi zaprtje rudnika sprejeli s težkim srcem. »Domino efektu, ki ga je pognala Anglija, se ni mogla upreti niti takratna skupna država v izdihljajih. Zdaj bi ponekod rudnike znova odprli, saj je energija na psu,« pravi Starešinič. V Kanižarici so imeli zaloge premoga za vsaj še 30 let. Okoli pet milijonov ton je bilo raziskano na južnem polju, v centralni kadulji pa približno 80.000 ton. Načrti so segali tako daleč, da bi v Kanižarici postavili termoelektrarno, propad države je pokopal tudi ta projekt. Za Laškim, Senovim, Kanižarico, Zagorjem oziroma zasavskimi premogovniki čaka na dokončni pogreb tudi rudnik Velenje. »V njem sem z nekaj tovariši začasno delal slab mesec, ko je marca 1975 vdrla voda in poplavila rov. Spomnim se, da smo leta 1984 nakopali največ, 131.300 ton premoga. Sicer je bil vsa osemdeseta leta letni izkop več kot 100.000 ton,« so številke, ki so se zapisale Janku Škarji.
Resda je bil rudarski kruh grenak in težko zaslužen, a so mnogi knapi zaprtje rudnika sprejeli s težkim srcem.
Jože Milkovič iz Butoraja je bil izmenovodja. Skrbel je za sto ljudi, tudi z dnevnimi obiski v jami. Tam so se tkala nova prijateljstva, utrjevala stara. »27 let sem pustil v Kanižarici in ni mi žal. Bili so hudi časi, bolj se spominjamo svetlejših trenutkov v temačnih prostorih pod zemljo,« je še vedno poln spominov. Tudi njegov oče je rudaril skoraj 30 let. »Naše kuverte so bile na plačilni dan precej debelejše od tistih v bližnjem Belsadu. Tudi to je fante iz Butoraja in okoliških vasi vleklo v rudnik,« je še dejal.
»Ko se bliža izmena, je močno zgaran, po tem ima 800 stopnic, da pride na dan ... Premog nekdaj je bil črno zlato, tovarne brez dimnika videti ni bilo ... A na morju, tako daleč je videlo oko, temni oblak se je dvigal v nebo, parnik, tudi Titanik je na premog poganjal vijak, v globinah nakopal rudarja junak ...« so kitice o rudarjih, ki jih je spesnil Stane Cerar, vzdrževalec jamskih naprav.
