Podgurski Kitzbühel v polnem zagonu: Edino smučišče, ki se začne v vinogradu in pelje mimo zidanice
»Tu nam je res všeč in sneg je zapadel ravno pravi čas, ko imajo otroci v našem delu države šolske počitnice. Je pa na tem smučišču za otroke zelo lepo poskrbljeno in imamo občutek varnosti. Danes se z vnuki sankamo, bomo pa v prihodnjih dneh še prišli, tudi s smučkami,« je bila navdušena upokojenka Majda iz Novega mesta, ki je bdela nad nadobudnimi vnuki, željnimi snežnih radosti. Na smučišču v Malih Brusnicah, le lučaj od Novega mesta, je bilo na ponedeljkovo dopoldne res živahno. Po dveh progah so se bolj ali manj spretno spuščali smučarji vseh starosti, tisti malo manj vešči so prve smučarske zavoje osvajali na utrjeni progi pod vlečnico, kjer so nekateri uživali tudi na sankah. Ja, »Podgurski Kitzbühel« se je prijelo ime tega smučišča, in tisti, ki so bili ob našem obisku tam, pravijo, da ima vse ali skoraj vse, kar imajo velika smučišča.
Na hribu na robu Malih Brusnic so se smučali in sankali že od nekdaj. Lega je ravno prava, da snega ne poberejo prvi sončni žarki, a včasih je morala sankanja in smučanja željna mladež najprej poskrbeti, da so si naredili progo. »Celo dopoldne smo štamfali, da smo se potem po snežni progi dvakrat spustili,« se z nasmehom na ustih svoje mladosti spominja domačin, ki zdaj že opazuje svoje potomce, kako spretno vijugajo po belih strminah nad vasjo. Tudi vlečnico so si umislili, prva je bila Tomosova, ni bila ravno zmogljiva, a bolje kot peš gristi v hrib. »Kar tri vlečnice smo imeli, da so smučarji prišli do vrha. Najprej smo se peljali z eno, potem prestopili k drugi, do vrha nas je pripeljala pa tretja. In te niso bile tako zmogljive, le štirje ali pet se nas je lahko peljalo hkrati,« se zametkov organiziranega smučišča spominja eden od Brusničanov.
Prelomno leto 2000
Pred 23 leti, pisalo se je torej leto 2000, so domačini postavili nizkovrvno žičnico na električni pogon. Prva žičnica je bila manjša in ni bila tako zmogljiva, kot je današnja. Brusničani so, ko so videli, da se je glas o njihovem smučišču razširil tudi v sosednjo vas, hitro spoznali, da morajo zadevo tudi pravnoformalno urediti, zato so ustanovili društvo Češnjev cvet, ime pa ni izbrano naključno, Brusnice so namreč znane po brusniških hrustavkah, avtohtoni sorti češenj, o slastnosti katere se je nekoč glas širil vse do cesarjevega dvora na Dunaju. Za smučišče so pridobili tudi vse potrebne dokumente in ga registrirali, redno izpolnjujejo tudi druge obveznosti, izobraževanja in tehnične preglede, je pa smučišče v Malih Brusnicah na dobrih 200 metrov nadmorske višine najnižje ležeče v državi, če ne celo v Evropi. Vrh je na 265 metrih nadmorske višine, cilj na dobrih 200 metrih, je pa 60 metrov višinske razlike.
To je edino smučišče, ki se začne v vinogradu in pelje mimo zidanice.
V društvu Češnjev cvet je glavni domačin Jože Železnik, smučišče pa je prav na njihovem travniku. Jože pove, da so v tistih letih, ko so zagnali smučišče, ob progo napeljali razsvetljavo, tako da je mogoča tudi nočna smuka do osmih zvečer, in nabavili vse potrebno, tudi teptalnik za sneg, pred devetimi leti pa tudi prvi snežni top, pozneje so kupili še enega. Zime namreč niso vedno darežljive s snegom in tako so imeli lani snežno progo zasneženo samo z umetnim snegom. »Smo pa tudi minulo noč delali umetni sneg. Saj je naravnega precej, a malo ga je bilo treba dodati. Tako sem to noč čakal, kdaj bo temperatura dovolj nizka, ob štirih zjutraj pa smo že zasneževali. Na vrhu smučišča imamo namreč tudi zajetje z vodo,« pravi Jože Železnik, čigar trud so prepoznali tudi na regionalni televiziji Vaš kanal, gledalci pa so v njihovi akciji za osebnost meseca v januarju izbrali prav Brusničana, ki je lastnik zemljišča in pobudnik ureditve smučišča.
Proga je dolga 250 metrov, za izkušene smučarje verjetno premalo, a za prvo nabiranje smučarskih izkušenj idealno. To so v en glas poudarili tudi smučarji, s katerimi smo se pogovarjali ob našem obisku, zato je tu mogoča šola smučanja. Vzdušje na smučišču je bilo veselo, nekateri pa so si ob vznožju privoščili topel napitek. »Smučišče ni veliko, s smučarskim centrom Gače, ki je osrednje dolenjsko-belokranjsko smučišče, se niti primerjati ne moremo, a to je naše, vaško, z avtom se lahko pripeljemo čisto zraven. In sem ne prihajajo le vaščani, temveč smučarji tudi od drugod, iz širše Dolenjske in Posavja, v nedeljo so prišli celo Hrvatje,« se nasmehne Železnik in doda, da imajo urejeno tudi trikilometrsko tekaško progo, tako da tu, v »Podgurju«, vsak ljubitelj snežnih radosti najde svojo zabavo.
Je pa »Podgurski Kitzbühel« edinstven še po nečem: je edino smučišče, ki se začne v vinogradu in pelje mimo zidanice. Na cilju pa se lahko osvežite s toplim napitkom. In da njihovo majhno smučišče ni kar tako, izvemo, da je bil tu leta 2010 celo Jure Košir, domači smučarji pa so pripravili tekmovanje Kdo bo premagal Jureta Koširja.
