HUDOURNIŠKA DEJANJA
Podivjana voda s sabo vzela tudi svetega Janeza
Vodna ujma pred 92 leti rušila vse pred sabo. Ljudi pahnila v revščino.
Odpri galerijo
Del razdejane grape Hotoveljščice oktobra 2014 FOTO: arhiv občine Gorenja vas-Poljane
ŠKOFJA LOKA – V nobenem zapisu o neurjih in izjemnih količinah padavin po 8. avgustu 1926 ter nepredstavljivih posledicah, ki so jih te povzročile na več območjih po tedanji Sloveniji, razdeljeni na Ljubljansko in Mariborsko oblast Kraljevine SHS, ni zaslediti izgovora na klimatske spremembe.
Pred slabima dvema mesecema smo pisali o katastrofalni količini padavin v noči na 9. avgust 1924 na ozemlju med Škofjo Loko, Polhovim Gradcem in Medvodami. Točno dve leti pozneje, 8. avgusta 1926, je po poročanju inž. Antona Šivica v Poplavah v Ljubljanski oblasti in gozdarstvu nad Koroško Belo na Gorenjskem divjal hud naliv in zapustil pošastne sledi. Istega dne je bila po zapisu Cvetka Svetlika in Antona Zelenca iz Mestnega muzeja Idrija s poplavami prizadeta severovzhodna Slovenija oziroma mariborsko območje in Prekmurje, izstopajoče pa Celje z okolico. Tisti dan se je odprlo nebo in do konca leta 1926 so sledile preobilne količine dežja in snega, vroči vetrovi pa so pospešeno talili oktobrske in poznejše snežne padavine.
Vsi so povzročali težko opisljiva in razumljiva razdejanja v pogubnih hudournikih in zaradi visokih poplavnih vodotokov prizadetih grapah, dolinah in naseljih. Preveč jih je, da bi vsa našteli. Veliko ljudi je ostalo brez bivališč. Ker so živeli od kmetijstva in drugih naravnih dobrin, je bilo zanje skoraj usodno uničenje travnikov in polj z nanosi ter uničenje v domovih shranjenih pridelkov. Nepojmljiva so bila padavinska opustošenja v gozdovih in med divjadjo pa tudi v podivjanih vodotokih ter med ribjim in drugim življem v njih. Pa v obrti in gospodarstvu, še posebno na mlinščicah, jezovih ter žagah, mlinih in kovačijah.
Vode so odnesle in odplavile na tisoče kubikov hlodov, razžaganega lesa, drv. Uničile so celotne predelovalne obrate nelesnega značaja. Razdejanje cest, ki so zevale brez več deset mostov, je bilo prava havarija.
Poplava na Idrijskem je sodeč po zapisih povzročila celo spremembe podob krajev in pokrajin.
Vse to se je zgodilo le v petih mesecih. Po vseh območjih je nastopilo hudo obubožanje prebivalstva, ki je ostalo brez vsega. Oblast je prosila premožne in neprizadete za pomoč.
To je bilo po hudourniških divjanjih in poplavah, ki so zajeli 600 kvadratnih kilometrov Slovenije in kjer je, po izračunih, pri povprečno decilitru dežja na kvadratni meter konec septembra pred 92 leti padlo 60 milijard litrov vode, ki je morala odteči v 24 urah. Njena energija je znašala 1,85 milijona konjskih sil ali 1,36 milijona kilovatov. To je bila polovica pri nizkih vodah izrabljivih vodnih sil v tedanji Kraljevini SHS.
Jedro teh padavin, ki so ustrahovale ljudi po severni in osrednji polovici ozemlja od Trsta do Maribora v tedanji Italiji in Sloveniji, je bilo v trikotniku Vrhnika–Ljubljana–Škofja Loka. V nedeljo in ponedeljek, 26. in 27. septembra 1926, je Janez Dolinar v Lučinah v 24 urah, med 7. uro prvega in drugega dne, uradno izmeril rekordnih 341,3 litra dežja na kvadratni meter; na Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu ga je v istem obdobju padlo 201,2 litra, v Žireh pa v dveh dneh 339 l/m2. Na slovenskem ozemlju SHS je bilo deset človeških žrtev, od tega tri na Tržaški cesti v Ljubljani.
Za konec se ustavimo v grapi potoka Hotoveljščica, ki teče skozi Bukov Vrh in Hotovlje ter se pod Poljanami izliva v Poljanščico. To je po dolgem postavljena gručasta vas v ustju Hotoveljske grape, segajoča v ravnico proti Poljanski Sori in pod Planinco proti Presečnikovi grapi. Iz Hotovelj so doma misijonar med Indijanci Ignac Mrak, Baragov naslednik, slikarja Štefan in Ive Šubic, rezbar Pavel Šubic ter narodni heroj Maks Krmelj - Matija. Dr. Milan Gregorčič je v Loških razgledih zapisal, da je potok 27. septembra 1926 razdiral po mlinih in žagah.
Temeljito je zdelal kovačijo sekirnega kovača Janeza Krmelja in Fortunatov mlin. Kovaču je pod hišo odnesel cesto in usad je odtrgal celo stran hiše, da se je od zunaj videlo vanjo. Kot zanimivost je dodal, da je po ujmi zaradi podrtega mostu v Poljanah prebivalce Hotovlje, Predmosta in Vinharjev prek Poljanščice prevažal Bognarjev Miha z njegovim iz proda izkopanim čolnom. Ljudje so bili obupani, a so se spet lotili dela, da odstranijo vse, kar je nanesla Poljanska Sora s pritoki. Pri tem jim je prav izdatno pomagal Rdeči križ Slovenije, zato so imeli 1927. ustanovni občni zbor krajevne organizacije Gorenja vas. Še danes izjemno dobro deluje.
Ljudje so bili obupani, a so se spet lotili dela, da odstranijo vse, kar je nanesla Poljanska Sora s pritoki.
Pred slabima dvema mesecema smo pisali o katastrofalni količini padavin v noči na 9. avgust 1924 na ozemlju med Škofjo Loko, Polhovim Gradcem in Medvodami. Točno dve leti pozneje, 8. avgusta 1926, je po poročanju inž. Antona Šivica v Poplavah v Ljubljanski oblasti in gozdarstvu nad Koroško Belo na Gorenjskem divjal hud naliv in zapustil pošastne sledi. Istega dne je bila po zapisu Cvetka Svetlika in Antona Zelenca iz Mestnega muzeja Idrija s poplavami prizadeta severovzhodna Slovenija oziroma mariborsko območje in Prekmurje, izstopajoče pa Celje z okolico. Tisti dan se je odprlo nebo in do konca leta 1926 so sledile preobilne količine dežja in snega, vroči vetrovi pa so pospešeno talili oktobrske in poznejše snežne padavine.
Ob hudourniškem izbruhu razdejana hiša sekirnega kovača Krmelja v Hotovlji FOTO: Milan Gregorčič
Vsi so povzročali težko opisljiva in razumljiva razdejanja v pogubnih hudournikih in zaradi visokih poplavnih vodotokov prizadetih grapah, dolinah in naseljih. Preveč jih je, da bi vsa našteli. Veliko ljudi je ostalo brez bivališč. Ker so živeli od kmetijstva in drugih naravnih dobrin, je bilo zanje skoraj usodno uničenje travnikov in polj z nanosi ter uničenje v domovih shranjenih pridelkov. Nepojmljiva so bila padavinska opustošenja v gozdovih in med divjadjo pa tudi v podivjanih vodotokih ter med ribjim in drugim življem v njih. Pa v obrti in gospodarstvu, še posebno na mlinščicah, jezovih ter žagah, mlinih in kovačijah.
Vode so odnesle in odplavile na tisoče kubikov hlodov, razžaganega lesa, drv. Uničile so celotne predelovalne obrate nelesnega značaja. Razdejanje cest, ki so zevale brez več deset mostov, je bilo prava havarija.
Poplava na Idrijskem je sodeč po zapisih povzročila celo spremembe podob krajev in pokrajin.
Vse to se je zgodilo le v petih mesecih. Po vseh območjih je nastopilo hudo obubožanje prebivalstva, ki je ostalo brez vsega. Oblast je prosila premožne in neprizadete za pomoč.
Plovba s čolni po Poljanščici po vodni ujmi septembra 1926 FOTO: Avgust Blaznik
To je bilo po hudourniških divjanjih in poplavah, ki so zajeli 600 kvadratnih kilometrov Slovenije in kjer je, po izračunih, pri povprečno decilitru dežja na kvadratni meter konec septembra pred 92 leti padlo 60 milijard litrov vode, ki je morala odteči v 24 urah. Njena energija je znašala 1,85 milijona konjskih sil ali 1,36 milijona kilovatov. To je bila polovica pri nizkih vodah izrabljivih vodnih sil v tedanji Kraljevini SHS.
Jedro teh padavin, ki so ustrahovale ljudi po severni in osrednji polovici ozemlja od Trsta do Maribora v tedanji Italiji in Sloveniji, je bilo v trikotniku Vrhnika–Ljubljana–Škofja Loka. V nedeljo in ponedeljek, 26. in 27. septembra 1926, je Janez Dolinar v Lučinah v 24 urah, med 7. uro prvega in drugega dne, uradno izmeril rekordnih 341,3 litra dežja na kvadratni meter; na Črnem Vrhu pri Polhovem Gradcu ga je v istem obdobju padlo 201,2 litra, v Žireh pa v dveh dneh 339 l/m2. Na slovenskem ozemlju SHS je bilo deset človeških žrtev, od tega tri na Tržaški cesti v Ljubljani.
Trije zlomi v Škofji Loki
Od škofjeloškega Sovodnja gorvodno so se v kratkem časovnem obdobju zgodili trije zlomi. Fužino, ki je bila zgrajena 1568. leta, je že v prvih popoldanskih urah 27. septembra nenadni veletok odrezal na kraju, kjer se stekata Poljanščica in Selščica. Okrog treh popoldne so valovi prevrnili star škofjeloški spomenik, poslopje se je zrušilo in izginilo v valovih. A niti betonskemu mostu pri mlekarni v Škofji Loki ni bilo prizaneseno, voda ga je najprej odkopala na bregovih in okrog štirih popoldne prevrnila. Malo prej je padla s skale, prek katere je vodila Puštalska brv, soha sv. Janeza, in to je gledalce navdalo z največjo grozo.Filip Dolinar iz Lučin že nekaj desetletij meri padavine. Pravi, da so tu velike razlike v vremenu. Odvisno, od kod vleče veter. FOTO: Stanislav Jesenovec
Za konec se ustavimo v grapi potoka Hotoveljščica, ki teče skozi Bukov Vrh in Hotovlje ter se pod Poljanami izliva v Poljanščico. To je po dolgem postavljena gručasta vas v ustju Hotoveljske grape, segajoča v ravnico proti Poljanski Sori in pod Planinco proti Presečnikovi grapi. Iz Hotovelj so doma misijonar med Indijanci Ignac Mrak, Baragov naslednik, slikarja Štefan in Ive Šubic, rezbar Pavel Šubic ter narodni heroj Maks Krmelj - Matija. Dr. Milan Gregorčič je v Loških razgledih zapisal, da je potok 27. septembra 1926 razdiral po mlinih in žagah.
Temeljito je zdelal kovačijo sekirnega kovača Janeza Krmelja in Fortunatov mlin. Kovaču je pod hišo odnesel cesto in usad je odtrgal celo stran hiše, da se je od zunaj videlo vanjo. Kot zanimivost je dodal, da je po ujmi zaradi podrtega mostu v Poljanah prebivalce Hotovlje, Predmosta in Vinharjev prek Poljanščice prevažal Bognarjev Miha z njegovim iz proda izkopanim čolnom. Ljudje so bili obupani, a so se spet lotili dela, da odstranijo vse, kar je nanesla Poljanska Sora s pritoki. Pri tem jim je prav izdatno pomagal Rdeči križ Slovenije, zato so imeli 1927. ustanovni občni zbor krajevne organizacije Gorenja vas. Še danes izjemno dobro deluje.
