Podobe spominov v lendavski sinagogi
V Sinagogi Lendava so odprli nadvse zanimivo razstavo Sabine Šinko, profesorice likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, Podobe spominov. Razstavo je odprla Tanja Šimonka, umetnostna zgodovinarka, za glasbeni program pa je poskrbel Filip Gal.
Brez predmetnosti, obrazov, podob in okruškov realnosti Sabinino slikarstvo ni bilo nikoli.
Sabinino slikarstvo je prepojeno z življenjem, vanj se zažira skozi razmišljanja, potovanja, doživetja in sprehajanja, skratka majhni in veliki, ključni in mimobežni dogodki počasi postajajo slikanje. Njeno ustvarjanje je okuženo z vsem, kar počne, je potreba, ki prežema vse, skrivnostno in zakrito, očitno in vseprisotno. Naslika vse, kar jo obdaja, torej ljudi, živali, rastline, pohištvo in fotografije. Črpa iz mitologije sodobnega, mimobežnega sveta, mitologije nezavednega, pravljičnega, transcedentalnega, nadrealističnega, nedoumljivega, a vendar še kako konkretnega. Toda še tako zasanjano delujoča slika pravzaprav ne izhaja iz sanj. Nikoli ni čisto od tu, a tudi nikoli čisto iz sanj.
Kot kadri iz filma
V Sabininih zgodnjih delih slikanja na svilo ustvarjajo koloristične koprene vtis liričnosti, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo površino in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Material in tehnika, s katero dobiva akvarelne efekte, ki jih platno ne more dati, vendarle ne dopuščata detajlov, kar je v kasnejših delih dosegla prav s kombinacijo platna in nanj napete svile. Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis duhovne, deloma tudi sanjave izkušnje, kjer barvne ploskve oblikujejo lebdeče like in barvne okruške, ustvarjajoč iluzionistične krajine, prežete s svojevrstno lirično poetiko.
Psihološko in kulturno podzemlje, po katerem po malem vsi kopljemo, nam da marsikatero razlago, razumevanje, umetnica pa seže še globlje in subtilneje v svojo podstat in jo materializira v naslikanem. Prostorske umestitve figur na sliki dajejo vtis zračnosti, lebdenja, svobode, sanjavosti, ponekod morda izgubljenosti v prostoru in času, sprehajanja skozi plasti spominov, zavestnih in nezavednih. So kot nekakšni kadri iz filma, iz zgodbe – in čeprav ni svetlobe, sence in prostora – z močno in otipljivo atmosfero nostalgičnosti, časov minulega, a vendar prisotnega otroštva, obogatenega s prepoznavno in berljivo simboliko, nekakšna figuralna tihožitja in pokrajine.
