Podružnična šola je postala prostor druženja (FOTO)

V času vodenja Krajevne skupnosti Mozelj - Livold, ki je s 1600 prebivalci tretja največja v občini Kočevje, je predsednik Gojko Bunjevac napel vse moči, da bi mozeljski podružnici, ki je zaradi upada števila otrok (šolski okoliš Mozelj, Kačji Potok, Rajndol, Knežja Lipa in Spodnji Log) zaprla vrata učenosti davnega leta 1976, vrnil vsaj malo nekdanjega poslanstva. Do leta 2015 je bil vhod v šolo trdno zaklenjen, notranjost se je bolj ali manj sesuvala, spominska plošča iz časa osamosvojitve na dvorišču pa priča, da so se ljudje v njej zadrževali leta 1991, je oznanil Bunjevac. »Nekaj moramo narediti, drugače bo vas kazil še en grdi raček.«

Pred tablo

Stroga učiteljica … Včasih so morali klečati!

Posluh občine

Prisluhnila jim je občina in v enem letu uredila pritlične prostore, ki jih vaščani uporabljajo za društvene in druge namene, v zatohlem nadstropju pa so pozneje pridobili manjšo telovadno površino, prostor za en razred, seveda z nekdanjo opremo in pohištvom (stoli, klopi, tabla), po vzorcu šole Brihtna glava v Radovici pri Metliki.

»Prijatelji iz Radovice, ki so nas obiskali in prenesli svoje izkušnje, so povedali, da je njihova nekdanja podružnica nastala z željo obiskovalcem prikazati njihov kraj na drugačen in zabaven način. Mi pa želimo Kočevsko,« se nadeja Bunjevac.

Hudo je, ko ti zaprejo šolo. Takrat kraj začne izumirati. Številne podružnične šole so žal zaprle vrata, a spomini niso zbledeli. »Učenci v času trajanja šolske ure na zanimiv in duhovit način spoznavajo kulturno in naravno dediščino Bele krajine. Tudi s pomočjo stroge tovarišice učiteljice, ki prisega na palico in klečanje v kotu na koruzi. Na koncu šolske ure udeleženci prejmejo spričevalo s svojim imenom in priimkom kot dokaz, da so osvojili osnovno znanje o deželici belih brez na sončni strani Gorjancev, ob reki Kolpi. Ob koncu ure sledi šolska malica,« je dodal »ravnatelj« Andrej Bajuk, sicer vodja najbolj znanega narodno-zabavnega ansambla v Beli krajini.

Pred šolo

Nekdanji učenci mozeljske podružnice z radoviško »mularijo« v učilnici

V Mozlju bi si želeli z novo pridobitvijo marsikomu obuditi spomine iz otroštva, tudi smeh in solze, ki so bili del šolskih dogodivščin. »Na podstrešju bi radi uredili prostor za muzej in kotiček za čebelarje. Prav tako si prizadevamo, da bi se večji del (pouka) izvajal v kočevarščini, jeziku nemško govoreče skupnosti, ki je skoraj že pozabljen. Povezali se bomo z Mihaelom Petrovičem ml., odličnim poznavalcem zgodovine teh ljudi,« je načrt razkril Bunjevac.

Prav tako želijo šoli ali programu v njej dati ime, ki pritiče njihovemu kraju. Odločili se bodo verjetno za Oslovsko učno uro, to je po nazivu turistično-zabavne prireditve Oslovska noč, ki je pred leti v poletnem času privabljala množice v ta kraj, ob cesti med Kočevjem in Črnomljem. Snoval jo je skupaj s sovaščani vsestranski in neutrudni, lani umrli Ive A. Stanič.