Pogled v babičino skrinjo je enkratno doživetje (FOTO)
Po etnološki zbirki Sledi časa, ki v vsej svoji mogočnosti od leta 2020 priteguje pozornost turističnih sladokuscev za zidovi kostelskega gradu, so članice Društva kostelskih žena Nežica v obnovljeni Koči Kostel, ki je po novem Muzejček na robu trga pod mogočnimi kostanji, lani na ogled postavile staro, delno restavrirano pohištvo in pripomočke, ki so jih uporabljale babice in prababice, vse to pa so združile pod streho Babičine kuhinje. Odmevna razstava je kmalu pljusknila čez kostelske meje, enako raven obiska pa bo zagotovo pritegnila tudi tretja razstava drobcev preteklosti, ujeta v preplet niti in zank, z naslovom Iz babičine skrinje, ki so jo ob množici občudovalcev kostelske dediščine na ogled postavili pred kratkim. Gre za obsežno zbirko več kot 120 ročnih (klekljanih, pletenih, kvačkanih, vezenih in šivanih) del oziroma okrasnih in uporabnih predmetov, ki jih je darovalo 14 posameznikov.
Platno, nit, igla in čas
»Vsako ročno delo Iz babičine skrinje pripoveduje nostalgično zgodbo in odstira spomine na ljudi in čas, ki jih ni več, mi pa jih tako ohranjamo,« nas je po razstavi slikovito, tako kot je v času več kot 30-letne novinarske poklicne poti nagovarjala poslušalce nacionalnega radia, popeljala Mojca Skender, članica društva in avtorica vseh treh projektov. Med snežno belimi in izvirno ohranjenimi oblačilnimi predmeti, v katere so prsti gospodinj vtkali pisane motive, prežete z ljubeznijo in znanjem, izstopajo kvačkan kostim izpred slabega pol stoletja, ki ga je naredila mama za hčerkino poroko. Krasni so vezeni namizni prti in nekaj manjših prtičkov, ki jih je za balo nevestam kmalu, ko je utihnilo orožje druge svetovne vojne, ustvarila mama enega od darovalcev. Potem osupne namizni prt, ki se mu poznajo desetletja uporabe, obrobljen pa je z 20 centimetrov široko klekljano čipko. Razstavo bogatijo tudi prtički, ki jih je stara mama sklekljala kot poročno darilo vnukinji, in še veliko drugih ročnih stvaritev, ki so jih pred mnogo desetletji dobili v dar mladoporočenci in jih čuvali kot čustveni zaklad ter jih tako ohranili zanamcem. Med deli, ki so mojstrovine, izstopa tudi bogato vezeno posteljno pregrinjalo iz leta 1933, ki ga je za svojo balo naredila mama darovalke, originalna ženska kostelska noša je pravi dragulj.
»Ko se preteklost pretrga s sedanjostjo, krhka je tudi prihodnost,« je ena od misli, ki se prikradejo ob ogledu razstave. Platno, nit, igla in čas ... Vezenje po nič kaj lahkih opravilih, ki so bila naložena ženskam, je kot meditacija: sproščeno vlečenje niti z enakomernimi gibi skozi napeto platneno krpo. Šiv za šivom se usklajujejo barve in nastajajo motivi. »Medtem ko vezem, mi misli begajo daleč stran. Se dotikajo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Povezava z našimi predniki obstaja, je nezlomljiva in mi da misliti o njej,« je Mojci čarni vonj davnine, nostalgije, za katero želimo, da se dotakne tudi mladih rodov, slikovito priklicala ena od darovalk.
Ni bilo lahko!
Kostelsko je geografsko ne tako veliko območje, a so ostanki narodove dediščine, tudi oblačilne, neprecenljivi. Na to kažejo občudovanja vredni predmeti iz volne (rokavice, nogavice, jope) in drugih sicer redkih materialov, ki so jih svojčas uporabljali v gospodinjstvih. Tudi njih je naplavila ta razstava. »Predvsem smo vesele, ker nam je znani slovenski restavrator podaril zbirko šivanih oblačilc za dojenčke: benkice, srajčke, krstna oblačila, po domače pindekelj, s katerim so nekoč povezali rokice in nogice dojenčka v nepremično štruco. Tudi po njih vidimo, kako je bilo življenje takrat bolj skromno, a pretkano z veliko ljubezni mam, ki so se trudile, da so bili njihovi dojenčki lepo oblečeni. Včasih tako, da so moževe srajce predelale in jih obložile s čipkami,« je Mojca zložila v babičino skrinjo. Poti, ki so jih morale Mojca, Branka, Nežka, Vera, Vanda in druge neutrudne članice Društva kostelskih žena Nežica prestopicati v teh letih, še posebno v zadnjih treh, ko so zbirale predmete za tematske razstave, so bile včasih ovinkaste in dolge. Kako je Mojci uspelo v rokah držati vse niti in jih, tako kot prednice, prepletati v mogočno zgodbo, ki ni več samo kostelska, zagotovo najbolje ve sama. Ni bilo lahko! A vse skupaj so še kako ponosne, da jim je uspelo. »Zato, ker si nismo želele, da so naše zbirke skladišče predmetov, ampak materializirane zgodbe ljudi, ki so jih uporabljali in naredili. Pri tem smo imele veliko razumevanje Zavoda za turizem Kostel, ki je vključil vse naše zbirke v svojo ponudbo,« je še povedala Mojca.
Tudi o turizmu
Še bolj pa so vesele, da se iz znamenite koče valita družabnost in prijaznost. Pred članicami so novi tematski izzivi za odstiranje kostelske dediščine, ki je povezana ravno z znamenito kočo. »Razmišljamo, dogovora še ni, da bi se lotile priprave tematske razstave o začetkih razvoja turizma na Kostelskem. Zaradi povojne zgodovine (zaprtega območja) namreč nikoli ni v polnosti zaživel,« si želi Mojca. So pa s tem obdobjem povezne zgodbe in prigode, anekdote in pričevanja, še lepo ohranjena v knjigi vtisov. Recimo ta, da je dolina prelepa, grad čudovit … ampak do gradu vodi cesta, ki si tega imena niti ne zasluži. In danes? Danes ni veliko boljša.
Kostelska dolina je turistično vse bolj oblegana tudi zaradi zaklada, ki ga skriva tamkajšnji grad z okolico. Zbirke treh razstav, še zlasti zadnja, pa so hkrati poklon ženskam, dragim mamam, babicam in njihovi vztrajnosti, natančnosti in ljubezni do doma, družine ter lepega. Vse to pod zidove ostanka mogočnega kostelskega gradu, ki je delno prenovljen za oglede in spoznavanje uporniškega duha ljudi teh krajev, tudi te dni privablja trume ženskih duš dobesedno iz vse Slovenije. Pogled v babičino skrinjo je pač enkratno doživetje … in tudi pesniški izziv. Domačin Ivan Lisac se je dolgo spogledoval z Majo Kostevko in se ji že naslednji dan poklonil s kiticami v krajevnem narečju: »Va soboto son jo spe vido, ni me dalo mera, da nebe to napisau. Maja Kostevka, strašno rad za tanc be te zaproso, nebe me verjela, na rokah te be noso. Tvaja obleka me jaku je sagrela, misljen, da be se dan i noč vrtela.«
