SLOVENSKA FILHARMONIJA
Poglejte jahalnico, v kateri so gostovali svetovni umetniki
Leto dni po februarskem požaru 1887 je stavbo gledališča na dražbi kupilo Filharmonično društvo.
Odpri galerijo
Pogled na Slovensko filharmonijo FOTO: MOL
V 18. stoletju se je število gledaliških gostovanj v Ljubljani iz leta v leto večalo. Javne predstave so takrat uprizarjali zlasti v mestni hiši (rotovžu) in deželni hiši (lontovžu). Deželni stanovi pa so občasno ponudili na voljo gledališkim predstavam svojo jahalnico.
Tako je občasno kakšnih deset let delovala kot tretje ljubljansko javno gledališko prizorišče. Leta 1756 je ljubljanski arhitekt Candido Zulliani po naročilu kranjskih deželnih stanov izdelal načrt in lesen model za prezidavo jahalnice v deželno stanovsko gledališče.
Po požaru dunajskega Ringtheatra leta 1881, v katerem je življenje izgubilo veliko ljudi, so v ljubljanskem gledališču namestili železno zaveso med odrom in avditorijem. Iz moške garderobe so uredili dostop po ozkih stopnicah do Ljubljanice. Kljub prizadevanjem pa ti ukrepi niso mogli bistveno izboljšati požarne varnosti stavbe. V noči na 17. februarja 1887 je stavba deželnega gledališča v silovitem požaru pogorela z vsem inventarjem vred.
Stavbišče je na javni dražbi leta 1888 odkupilo Filharmonično društvo in leta 1889 so tu začeli graditi stavbo današnje Slovenske filharmonije. Monumentalno stavbo so v glavnem zgradili do leta 1891, dokončali pa do leta 1898 po načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja iz Gradca, ki je med letoma 1873 in 1883 služboval v Ljubljani kot predstojnik gradbenega urada. Wagnerjeve načrte je med gradnjo deloma spremenil ljubljanski stavbenik Vilijem Treo.
Leta 1937 so po načrtih arhitekta Jožeta Platnerja prenovili veliko dvorano in ji dodali balkon. Hkrati so na obrežni strani stavbe po idejnem predlogu arhitekta Jožeta Plečnika zgradili prizidek, ki je ustvaril novo podobo stavbe na vzhodni strani: valovita nagubana fasada z vazami in stebrišče v pritličju so povezali stavbo z obrežjem Ljubljanice.
Zaradi prizidka so zazidali nekaj oken v veliki dvorani. Leta 2001 so stavbo prenovili in zasteklili Plečnikovo stebrišče ob sprehajalni poti ter nadzidali stranski krili. In stavba Slovenske filharmonije je še zdaj ena od bolj prepoznavnih za bolj zahtevne obiskovalce glavnega mesta.
FOTO: ARHIV FILHARMONIJE
Tako je občasno kakšnih deset let delovala kot tretje ljubljansko javno gledališko prizorišče. Leta 1756 je ljubljanski arhitekt Candido Zulliani po naročilu kranjskih deželnih stanov izdelal načrt in lesen model za prezidavo jahalnice v deželno stanovsko gledališče.
Požar uničil vse
Po požaru dunajskega Ringtheatra leta 1881, v katerem je življenje izgubilo veliko ljudi, so v ljubljanskem gledališču namestili železno zaveso med odrom in avditorijem. Iz moške garderobe so uredili dostop po ozkih stopnicah do Ljubljanice. Kljub prizadevanjem pa ti ukrepi niso mogli bistveno izboljšati požarne varnosti stavbe. V noči na 17. februarja 1887 je stavba deželnega gledališča v silovitem požaru pogorela z vsem inventarjem vred.
232 letje minilo od katastrofalnega požara deželnega gledališča, kjer je zdaj Slovenska filharmonija.
Stavbišče je na javni dražbi leta 1888 odkupilo Filharmonično društvo in leta 1889 so tu začeli graditi stavbo današnje Slovenske filharmonije. Monumentalno stavbo so v glavnem zgradili do leta 1891, dokončali pa do leta 1898 po načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja iz Gradca, ki je med letoma 1873 in 1883 služboval v Ljubljani kot predstojnik gradbenega urada. Wagnerjeve načrte je med gradnjo deloma spremenil ljubljanski stavbenik Vilijem Treo.
Prizidek Jožeta Plečnika
Leta 1937 so po načrtih arhitekta Jožeta Platnerja prenovili veliko dvorano in ji dodali balkon. Hkrati so na obrežni strani stavbe po idejnem predlogu arhitekta Jožeta Plečnika zgradili prizidek, ki je ustvaril novo podobo stavbe na vzhodni strani: valovita nagubana fasada z vazami in stebrišče v pritličju so povezali stavbo z obrežjem Ljubljanice.
Med najstarejšimi na svetuSlovenska filharmonija se ponaša z bogato zgodovino in spada med najstarejše na svetu. Ustanovljena je bila kot naslednica Academie Philharmonicorum, nastale leta 1701, ki je bila prvo glasbeno združenje na Slovenskem in nosilec glasbenega baroka. Častni člani Filharmonične družbe, ki jo je nasledila leta 1794 in je neposredna predhodnica današnje Slovenske filharmonije, so bili skladatelji Joseph Haydn, Ludwig van Beethoven in Johannes Brahms ter violinist Niccolò Paganini, za mesto glasbenega učitelja pri njej se je potegoval Franz Schubert, v letih 1881–1882 pa je bil med njenimi dirigenti Gustav Mahler.
Zaradi prizidka so zazidali nekaj oken v veliki dvorani. Leta 2001 so stavbo prenovili in zasteklili Plečnikovo stebrišče ob sprehajalni poti ter nadzidali stranski krili. In stavba Slovenske filharmonije je še zdaj ena od bolj prepoznavnih za bolj zahtevne obiskovalce glavnega mesta.
