Poglejte, kako je bilo, ko so se srečali 58 let po maturi (FOTO)
Leta 1960 se je prvič srečala ena zadnjih generacij bodočih učiteljic in učiteljev, prav teh, ki so naslednjih pet let vpijali znanje na ljubljanskem učiteljišču; to je tam, kjer je danes Gimnazija Ledina. Njihov (b) razred je štel 28 dijakov, predvsem dijakinj, saj je bilo fantov le pet.
Včeraj so se v ljubljanski Šestici srečali ponovno, v spomin na maturantski ples pa tudi na opravljeno maturo 1965. Gonilna sila teh druženj je bila vse doslej Martina Černoš, ena redkih Ljubljančank v razredu, v katerem je bila velika večina vozačev, ti pa so prihajali v Ljubljano iz resnično najrazličnejših koncev Slovenije.
Nekdanji sošolci so se spočetka dobivali na pet let, nakar jo je tudi njim zagodla korona. »Zaradi česar smo tudi sklenili, da na 60. obletnico, ta bo leta 2025, ne bomo več čakali, ampak se bomo družili vsako leto,« nam je zaupala Martina Černoš, ki se je od svojega sanjskega poklica poslovila kot dolgoletna učiteljica na ljubljanski OŠ Danile Kumar, tam je poučevala tudi športno vzgojo. Šele pozneje je ob delu in vseh družinskih obveznostih diplomirala tudi na fakulteti za šport.
Družba okoli nje pa je bila tudi tokrat v Šestici prav takšna, kot mora biti – prisrčna, zadovoljna, zgovorna, vesela. Marsikatero so razdrli ter se seveda spomnili na razrednika Jako Bazlja, akademskega slikarja, ki ni bil samo njihov razrednik, ampak tudi oče! Znal je namreč prisluhniti njihovim stiskam. In tudi ko so zapustili učiteljišče, so ohranjali pristen stik z njim.
Sicer pa se vsi skupaj še kako zavedajo, kako dragoceno življenjsko izkušnjo jim je dalo učiteljišče, ki se je za nameček ponašalo z izjemnim učiteljskim kolektivom, takšnim, ki je z največjim možnim občutkom in odgovornostjo oblikoval mlade v osebnosti, v bodoče prenašalce znanja prihodnjim rodovom.
Še enkrat so lahko podoživeli vse tiste smučarske in plavalne tečaje pa kmetijsko prakso, predvsem pa nepozabno ekskurzijo po Jugoslaviji.
Lahko so podoživeli tudi tisti dan, ko so se v nulo urejeni odpravili proti nekdanjemu Domu JNA – na maturantski ples. Ki mu je sledila procesija po Ljubljani in že kmalu zatem skok v vsakdanje življenje, ki je vsakomur prinesel dovolj sladkega sirupa, pa tudi nekaj grenkega pelina, brez česar očitno ne gre, toda nekaj je na dlani: zbrane druščine, ki se pozna že 63 let, življenje ni oropalo najlepših prijateljskih stikov. »Še vedno se namreč srečujemo, še vedno si pišemo za rojstne dneve, še vedno smo tudi nadvse aktivni, tako po četrtnih skupnostih v domačih krajih kot na kulturnem področju, denimo v pevskih zborih, planinskih društvih,« je naštevala Černoševa. Ki pa bi bila, če bi bilo treba, še enkrat to, kar je bila. Učitelj(ica)! Ter samo še dodala: »Gre za izjemno lep poklic. A je tudi res, da ni vsak za učitelja, še več, za učitelja moraš biti rojen!« In res: včeraj so rojeni pedagogi, ki so maturirali leta 1965, zasedli Šestico, obujali spomine ter se imeli prav luštno.
