Poglejte, kako je bilo na krstni uprizoritvi Lepe Vide na Muljavi (FOTO)

Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava že več desetletij uprizarja Jurčičeva literarna dela v letnem gledališču na Muljavi. Letos so za ljubitelje prvega slovenskega romanopisca in poletnih kulturnih večerov pripravili krstno uprizoritev po romanu Josipa Jurčiča Lepa Vida. Premiera bo že danes.

Že nekaj mesecev se je na predstavo pripravljala več kot 70-članska ekipa domačink in domačinov. Najprej so vaje potekale v zavetju bližnje dvorane, nato pa so se preselili na prizorišče, kjer je zrasla slikovita scena kraških hiš in Benetk. Kar precej jim je na vajah nagajalo letošnje muhasto vreme, predstave na Muljavi so namreč na prostem, v dolinici pod Jurčičevo domačijo. Dež jih je močil in preganjal in zdaj le upajo, da bo prihodnjih nekaj koncev tedna poletnih – jasnih in s prijetnimi temperaturami.

Dramatizacijo dela in scenarij za igro je pripravil Danijel Zupančič, ki predstavo tudi režira. »Pri izdelavi scenarija me je zanimal nekoliko širši okvir od same zgodbe v Jurčičevem romanu. Jurčič Vido opisuje kot lahkomiselno dekle, ki sprejema napačne odločitve in vse bolj tone v svojo nesrečo in sramoto. Veliko sem razmišljal o njenih nenavadnih potezah in sem v njenem vedenju prepoznaval prvenstveno željo po lepšem življenju in iskreni ljubezni, ki jo potrebuje vsaka ženska. Hrepeni po neznanem svetu tam daleč, kjer bo ljubila in bila iskreno ljubljena,« je povedal Danijel Zupančič.

Scensko zasnovo je kljub dobrim osemdesetim letom oblikoval Dore Južna. Postavitev scene je tekla pod vodstvom Branka Glavana, ki vodi tudi projekt osvetljevanja. Poslikavo je izvedla ekipa pod vodstvom Boruta Furlana. Kostume je zasnovala in izdelala Marija Zaman. Za masko skrbita Jelka Leben in Helena Zajc, glasbo je izbral Danijel Zupančič. Tonski mojster je Tine Bele, za ozvočenje skrbi Jani Hauptman. Vodja prireditve je Igor Adamič.

Po dolenjsko

Vida je v Jurčičevem romanu, ki je izšel leta 1877, mlado, razvajeno dekle. Želi si svobode, potovanj. Da bi kljubovala staršem in si uresničila želje, se poroči z bogatim vdovcem Antonom Samorodom, precej starejšim od nje. Z njim ima sina, vendar se začne zakonska sreča kmalu krhati. Mož ji ne izpolni obljub, da jo bo vzel na svoja trgovska potovanja. A na obisk k Samorodu pride mladi trgovec, ki vzbudi strast v mladi, nesrečni ženski. Vida se zaplete v razmerje z italijanskim ljubimcem Albertom, ki jo odpelje v Benetke. A tudi tam ne najde sreče. Tudi Alberto je bil poln lažnih obljub. Vida se razočarana vrne domov, a namesto da bi se takoj pokesala in priznala resnico, splete mrežo laži, ki vodijo v tragičen konec.

Jurčičeva dela odlikuje večna aktualnost in tudi njegova Lepa Vida je brezčasna v več pogledih, je še poudaril režiser predstave. »Njeno hrepenenje je strastno in izrazito, njene sanje po pravi sreči so močne in jasne. Sanjati o sreči, hrepeneti po ljubezni, jo izkazovati in se učiti spoštovati, kar je osnovno gonilo Lepe Vide, je nekaj, kar današnja družba potrebuje. Prav tako je pomanjkanje pozornosti in izkazovanja ljubezni moškega do žene eden od ključnih preobratov tudi v Vidini zgodbi. Gre za vprašanje pristnega in ljubečega odnosa med moškim in žensko. Anton je tipičen primer moškega, ki si tudi danes še predstavlja, da je žena rojena za štedilnik in posteljo. Pomanjkanje spoštovanja med ljudmi v družbi pa se logično prenaša tudi na odnos med partnerjema v zvezi, kar vodi do osebnih kriz in pogostega propada,« je povedal Zupančič.

Lepa Vida je zgodba o hrepenenju po pravi ljubezni, napačnih odločitvah, izdaji in spravi.

V predstavi prikažejo tudi trgatev.

Zgodba je postavljena v Tržaški Kras in obmorske kraje. Uprizoritev je od članov kulturnega društva tako zahtevala nekoliko drugačen pristop. »Podrobno smo proučili podobo kraške arhitekture, značilnosti Benetk in obmorske pokrajine. Prav tako sta bila za pripravo kostumov potrebna krojenje in izdelava noše Kraševk in Kraševcev, beneške gospode in drugih. Največji izziv nam je predstavljala odločitev o govoru. Odločili smo se, da bodo kmetje, hlapci, dekle in pastirji govorili muljavsko narečje. Kraško narečje nam je tuje, obenem pa ostajamo zvesti ohranjanju pristnega domačega narečja, kot ga je govoril Jurčič. Tudi vsebinsko je delo precej drugačno in je od ključnih protagonistov zahtevalo poglobljeno študijo značajev, ki jih predstavljajo.«

Jurčič slovi po svojih posebnežih, kdo ne pozna Krjavlja iz Desetega brata. Kljub tragičnosti odnosov med Vido, njenim možem in ljubimcem se Jurčič tudi v tem romanu ni odpovedal preprostim originalnim likom. V scenariju je kar nekaj zanimivih prizorov, ki bodo humorna protiutež dramatičnim preobratom, ki jih v predstavi doživljajo glavni junaki zgodbe. »Glede na osredotočenje na Vido in dogajanje okrog nje je ljudske značaje Jurčič v Lepi Vidi sicer le bežno zajel. V romanu in scenariju v stranskih vlogah spoznamo dva posebna lika, in sicer Samorodovega pastirja Stoklasa in oglarja Smučiperja. Bosopeti, šepavi pastir Stoklas se zna spretno prilagajati gospodarjevi jezi. Ob novici, da bodo gospodarja usmrtili, pa ga na poseben način poveličuje pred sosedovim pastirjem. Prav tako na zelo izviren način pripoveduje od oglja očrnjen oglar Smučiper o tem, zakaj se je usmilil onemogle Vide in zakaj je o tem prišel povedat župniku,« je še razložil Zupančič. 

V predstavi igra 50 ljubiteljskih igralcev.

Lepa Vida, predstava Muljava

Dogajanje je postavljeno tudi v Benetke.