Poglejte, kako je na hribu zadišalo po kruhu in pomladi (FOTO)
Ko se doma peče kruh, zadiši po družini. Kruh je vrednota, danes žal prepogosto zanemarjena, a k sreči še ne pozabljena: tudi po zaslugi tistih, ki si neomajno prizadevajo ohraniti lokalno tradicijo, poudarjati pomen skupnosti in svoje znanje ter izkušnje deliti in prenašati naprej.
2015. je zaživel nadvse zanimiv projekt.
Ob peki kruha, ki je bil sobotna rdeča nit v stari mežnariji ob cerkvi sv. Marjete v Žlebah pri Medvodah, smo se tako povezali domačini in obiskovalci, umetniki in pa tisti z željo po ustvarjanju, izkušeni in radovedni, mojstri in vajenci, najmlajši in pa že zreli ter modri.
Žlebe umeščajo na zemljevid
»Cilj ni sama izvedba projekta, ampak gradnja socialne mreže, povezovanje ljudi,« nam je pojasnila ena od gostiteljic, likovna umetnica Zvonka T. Simčič, sama sicer rojena v mežnariji, ki nosi letnico 1756, kamor se je kot odrasla in uveljavljena likovna umetnica začela vračati z željo po ustvarjanju v domačem okolju in širjenju zavesti o lokalni tradiciji.
»Leta 2015 je zaživel projekt Hiša na hribu, od takrat ga prirejamo vsako leto, nekje od sredine avgusta do sredine septembra. Gostimo tuje in domače umetnike vseh vrst, prirejamo razstave, koncerte, delavnice …« Mežnarija je sicer samo eden od prostorov, kjer deluje projekt, ki je prerasel v pravo umetniško gibanje, se pogovoru pridruži Mojca Senegačnik, Zvonkina sošolka iz študijskih let na Akademiji za likovno umetnost, prijateljica, ena od gonilnih sil projekta; Celjanka, a nadvse zagreta pri prizadevanju, da bi umetnost še bolj povezovala prebivalce Žleb in sploh občine Medvode: »Hiša na hribu je nekako tista, ki umešča Žlebe na zemljevid. Številni poznajo Polhograjske dolomite po številnih izletniških točkah, kolesarskih in pohodnih poteh, mnogi pa so za Žlebe slišali šele zaradi Hiše na hribu. Projekt pa ni omejen samo na mežnarijo: ta je sicer osrednje stičišče vsega dogajanja, a delujemo tudi drugje. Pritegnili smo tudi pozornost Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, kjer raziskujejo dobre prakse kulturno-socialnih javnih prostorov, želimo pa si, da bi tudi občina projekt prepoznala kot entiteto kulturnega dogajanja, v katero se lahko vključi vsakdo, ne le kot opazovalec, ampak tudi kot ustvarjalec.«
Razvrednotili smo ga
Zanima jih javni prostor, ki je skupen vsem, a bi z dobrim oblikovanjem omogočil več interakcij med prebivalci, je svoje poslanstvo in cilje projekta Smoties, ki spodbuja ustvarjalnost povsod, kjer se pokažejo potencial, volja, tradicija in dobra zamisel, pojasnil urbanist Matej Nikšič: »Izhajamo iz lokalnih tradicij in poskušamo razumeti potrebe prebivalcev v sodelovanju z lokalnimi akterji. Med drugim sadimo drevesa, popravljamo suhozide, danes pa bomo pekli kruh!«
Želimo si, da bi tudi občina projekt prepoznala kot entiteto kulturnega dogajanja, v katero se lahko vključi vsakdo, ne le kot opazovalec, ampak tudi kot ustvarjalec.
In res smo ga. Pod budnim vodenjem izkušene Martine Jezeršek, ki je bila sicer glavna pobudnica sobotnega druženja in zaslužna, da smo se povabilu odzvali v lepem številu. »Do kruha imamo povsem drugačen odnos, če ga sami spečemo,« je prepričana mojstrica peke, ki rada poudari, da nam priprava kruha ne vzame veliko časa, nam pa občutno polepša vsakdanjik, domač kruh, sploh tisti iz krušne peči, pa je povrhu veliko okusnejši od kupljenega v trgovini. »Ko doma pečemo kruh, tako prijetno zadiši po domu, povezovanju … A danes je žal kruh povsem razvrednoten. Morda pa je podeželje tista rešitev, kjer bi lahko obudili njegov pomen,« še sklene.
Za konec skupnostni prt
Kot rečeno, ne le domačini, testo so mesile tudi gostujoče študentke urbanistike iz Francije, Nemčije in Palestine, o kruhu pa je navdušeno pripovedovala tudi udeleženka iz Armenije.
Zanima jih javni prostor, ki je skupen vsem, a bi z dobrim oblikovanjem omogočil več interakcij med prebivalci.
In medtem ko se je nad sv. Marjeto že začela uresničevati vremenska napoved in je postalo jasno, da zima še ni rekla zadnje, je v prijetno topli mežnariji dišalo po kruhu in pomladi: udeleženci smo se ob koncu druženja s čopičem in belilom lotili še izdelave spomladanskega skupnostnega prta ter dogodek povezali s čudovitim cvetličnim vzorcem.
