Poglejte, kako je v čast Slaku harmoniko nesel na goro (FOTO)
Letos bo minilo že 12 let, odkar je umrl Lojze Slak, dolenjski virtuoz na diatonični harmoniki. Ostali pa so spomini, ostale so pesmi, ostala je ljubezen. Do glasbe, trte, Trške gore.
Lojze je bil in ostal legenda. Imel sem srečo, da sem ga osebno poznal.
»Zakaj smo na Trški gori? Ker je Lojze Slak tu imel svojo zidanico. Lojze je vinograd na Trški gori izjemno spoštoval. Imel je dve ljubezni, ena je bila glasba, druga pa vino. V glasbi mu je ljubezen vračala publika, v vinu pa mu je ljubezen vračala vinska trta,« je zbranim povedal Leopold Pungerčar, sicer Slavkov nečak, ki je na sredi poti na Trški gori povezoval kulturni program na že 10. jubilejnem pohodu po Slakovi poti. Vse zbrane je grelo sonce, pijače in jedače ni manjkalo. Ansambel Gašperja Kavška pa je skrbel za Slakove viže, ki so (p)ostale večne.
Uigrana ekipa
Ko se je Lojze za vedno poslovil, so se trškogorski vinogradniki odločili, da pripravijo pohod njemu v spomin. Na prvem leta 2012 je bilo okoli 500 ljudi, minulo soboto več tisoč. »Minula sobota je bila pravi praznik, že desetič smo šli po Slakovi poti. Vreme je bilo čudovito, zbralo se je več kot 2000 ljudi. Lojze je bil in ostal legenda. Imel sem srečo, da sem ga osebno poznal. Moj oče Stane in Lojze sta bila prijatelja, zato je večkrat prišel k nam, tudi zaigral je,« se je Marjan Lisac, predsednik Društva vinogradnikov Trška gora, zazrl v spomine, hkrati pa ni skrival navdušenja, ker je bil pohod tako dobro obiskan in ker ljudje še vedno cenijo in spoštujejo narodno-zabavno glasbo. Več ko je ljudi, zahtevnejša je organizacija. »Imamo nekaj kilometrine, zato smo uigrani. Najtežje pa je še vedno oceniti, koliko ljudi se bo udeležilo pohoda. Nikoli ne veš. Saj zbiramo predprijave, a je še vedno težko,« priznava Lisac.
Udeleženci so plačali 20 evrov pohodnine, v zameno so organizatorji poskrbeli, da je vsak dobil vrečko z napisom Slakov pohod, manjkal pa ni niti kozarec, iz katerega so na poti okušali cviček. V ceno so všteli tudi zajtrk na startu, krožnik golaža na cilju, malico na Trški gori. Zdelo se je, da so ljudje srečni, nasmejani.
Bratranca klical na pomoč
Da je bilo smeha še več, je poskrbel omenjeni Leopold Pungerčar, ki je iz rokava stresal anekdote iz Slakovega življenja. »Lojze je živel v Ljubljani, kjer je hodil v službo. Vinograd je imel na Trški gori. Z vinogradom pa je tako, da si moraš zanj vzeti čas. Tako je enkrat Lojzeta poklical sosed s Trške gore in ga pozval, naj pride nemudoma na Dolenjsko. Moral boš pošpricati, sicer bo vse crknilo, mu je svetoval. Lojze zaradi službe ni mogel od doma, je pa prosil bratranca, takisto Lojzeta, naj gre na Trško goro in pošprica vinograd. Bratranec Lojze, ki ga je rad spustil po grlu, je najprej nekaj spil, potem pa v brento natočil vode in z njo orosil cel vinograd. Na škropivo je pozabil ... Tisto leto je imel Lojze največji pridelek na Trški gori, za cviček pa je dobil šest medalj,« je razkril Pungerčar.
Vmes je zbrane pozdravil tudi domači župan Gregor Macedoni in vse povabil tudi na 51. teden cvička, ki bo konec meseca v Novem mestu. Hkrati je Macedoni čestital domačim vinogradnikom, ki imajo največ zaslug, da se je pohod tako prijel in privabil toliko ljudi.
S sinom na hrib
»Prvič smo tu. Prej nam ni uspelo, nekaj je bil kriv tudi covid-19. Moj mož je velik občudovalec Slakove glasbe. Prav Lojze Slak ga je naučil igrati harmoniko,« nam je povedala Zofka Frank iz Dravograda. »Prišli smo na najlepši pohod v letu,« nas je prepričal Tone Skok, ki je pripeljal na Dolenjsko devetčlansko zasedbo. »Letos smo prvič tu. Bili smo že na Pavčkovem pohodu, na tem pa smo prvič. Presenečen in navdušen sem nad organizacijo. Čeprav je bilo toliko ljudi, je pohod lepo stekel in potekal kot urica. Panorama je pa itak krasna, ti kraji so mi všeč. Pot ni zahtevna, ampak je lahka. Na pohodu se je točil prvovrstni cviček. V prihodnje, da bomo le živi in zdravi, bo to kar najin tradicionalni pohod,« pa je dodal Frenk Mastnak, ki je z ženo prišel iz Šentjurja, na Dolenjskem pa imata zakonca sina, ki se je poročil v Breško pri Šentjanžu.
»Obožujem Slakove pesmi, harmoniko pa sem nesel od spodaj na vrh. Tehta okoli sedem kilogramov, a ni bilo težav. Vmes sem tudi igral. Na pohodu sem prvič, ni bilo naporno,« nam je povedal Mitja Hriberšek iz Velenja. »Pohod je bil vrhunski. Zelo pa sem vesel, ker sem zbezal mlajšega sina iz stanovanja, pridružil se nama je še njegov prijatelj, zelo lepo smo se imeli,« pa je priznal Robi Ogulin, ki je domov odnesel tudi majico za ženinega brata Janeza, sicer zvestega udeleženca pohoda po Slakovi poti.
