Poglejte, kako so policisti zaigrali ukrajinskim otrokom (FOTO)
Pred športno dvorano v Logatcu se je v četrtkovem popoldnevu – ob lokalnih otrocih na igrišču ter okoli njega – pripeljal najprej avtobus policistov, nato pa še drug avtobus, poln otrok in staršev, ki so nedavno prispeli v notranjske kraje.
Ob naštetih se je na parkirišče pripeljalo tudi nekaj avtomobilov z ukrajinskimi tablicami, iz katerih so se pred dvorano nabrale pretežno ženske in večinoma prednajstniški otroci, med kakšnimi 60 begunci pa so bili morda dva moška, godna za boj, ter nekaj starejših mož.
Publiko poskrali vase
Policisti so prav za nesrečnike, ki jih je vojna vihra pregnala z domov (ali jim jih porušila), pripravili koncert s humanitarno noto, na katerem je nastopil policijski orkester: »Z glasbo želimo osebam iz Ukrajine, ki so začasni dom našle v Sloveniji, vsaj za trenutek odvzeti skrbi in tegobe, povezane z vojno v njihovi domovini,« je v vabilu pojasnila Maja Ciperle Adlešič z Generalne policijske uprave.
Desetine policijskih uniform, ki so se zlile na osrednje prizorišče z instrumenti v rokah, so – ob resni razsvetljavi in izurjenem tonskem mojstru – že s prvo skladbo posrkale publiko vase; mogočnost orkestralnega zvoka je prevzela navzoče. Otroci so se malo umirili, starši so dobili malce premora, a ne vsi – mamica z dojenčkom in kakšno leto starejšo deklico se je bolj ukvarjala s prevažanjem in tolaženjem otrok. Jasno je, da njihove duše pestujejo težavne zgodbe, strah za bližnje, ki so ostali.
Topel aplavz po prvi skladbi je pozdravil orkester, dvojezično vodenje prireditve jim je olajšalo spremljanje in sporočila, begunce pa je prvi pozdravil logaški župan Berto Menard, ki jim je povedal, da jim je mar zanje: »Naši otroci se veselijo srečanja v našimi v šolah in vrtcih,« jim je pomirjajoče pojasnil, nato še pojasnil Finžgarjevo frazo o svobodnem soncu ter jim popihal na dušo: »Ukrajina je samo vaša.«
Nato se je nadaljeval koncert, ki sta ga v prvi vrsti spremljala tudi notranji minister Aleš Hojs ter ukrajinski veleposlanik pri nas Mihajlo Brodovič; publiki so najprej – pod taktirko dirigenta Nejca Bečana – ponudili aranžmaje svetovno znanih melodij, kot sta Pink Panter ali Imagine Johna Lennona, in tukaj so posamične noge že ujele takt ter so se kanček zazibala telesa.
Ne vsa – izkazalo se je, da so policijski odsevni kolesarski trakovi za hlačnice tudi primerna igrača za nekaj otrok, ki pa so vendarle obsedeli in prisluhnili tudi nekaj točkam lokalne logaške glasbene šole, stoječi aplavz pa je dobila 13-letna slepa pianistka Viktorija, ki prihaja iz Ukrajine. V tem delu so Ukrajinkam in Ukrajincem začeli predstavljati tudi našo deželo: s citrami, pa s kratko predstavitvijo Kekca, preden je policijski orkester zaigral njegovo ponarodelo filmsko zimzeleno; enako so gostje slišali pesem Moja dežela (iz znamenitega TV-oglasa; pred skladbo pa smo od voditeljice izvedeli, da jo pogosto izvajajo, ker jo sila rad sliši predsednik Borut Pahor), vse te slovenske skladbe pa je policijski orkester sklenil s Slovenijo, od kod lepote tvoje bratov Avsenik.
Ni nam vseeno
Med govorci na prireditvi je bila tudi direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj, ki je navzočim vlila dodatnega upanja: »Ni nam vseeno, kako boste preživljali naslednje tedne in mesece.« Po koncu nam je Hojs (ki je bil od koncerta ginjen) pojasnil, kaj dela država: »Mislim, da smo se izkazali – še posebno če si ena prvih varnih držav. Hodijo v šole in vrtce, prvi so že na zavodu za zaposlovanje oziroma bodo morda začeli delati.« Vsi smo se v resnici znašli v nenavadnem dobrohotnem človeškem paradoksu: »Intenzivno delamo vse, da se integrirajo v družbo – obenem pa seveda želimo, da se čim prej vrnejo v svojo domovino, in to je po mojem najvažnejše,« je sklenil.
Desetine policijskih uniform, ki so se zlile na osrednje prizorišče z inštrumenti v rokah, so že s prvo skladbo posrkale publiko vase.
»Presenečen sem bil nad profesionalnostjo. Toda gre za atmosfero, ki se je ustvarila. Ti ljudje so pod stresom ves čas, ta koncert je bil zanje kot vdih svežega zraka. Toda verjamem, da se bo ta vojna končala,« je misli nizal veleposlanik Brodovič ter hitro nadaljeval, da bo mir prišel: »A ne za vsako ceno. Naprej bomo zmagali, nato bomo imeli mir.« Po koncu sta veleposlanik in notranji minister odhitela pred dvorano, kjer je bila svečana predaja šolskih potrebščin in igrač, ki so jih zaposleni na policiji ter notranjem ministrstvu sami zbrali za otroke iz Ukrajine.
Najlepša hvala vam za pomoč, za solidarnost. Tega nikoli ne bomo pozabili.
Brodovič je s širokim nasmehom zahvalni sprejemni govor zaključil v slovenščini: »Najlepša hvala vam za pomoč, za solidarnost. Tega nikoli ne bomo pozabili.«
