Poglejte, kako so si Pod Menino planino vsi nadeli klobuke (FOTO)
Prejšnjo soboto, ko vremenska napoved ni obetala nič dobrega, so najpogumnejši možje z vseh vetrov, največ jih je bilo z Ljubnega in Gornjega Grada, sklenili, da se z motorji, del poti pa peš, podajo na prav posebno srečanje klobukarjev Slovenije. Krenili so na pot, a ne povsem običajno, saj so z Gornjega Grada, kjer je bilo letos izhodišče, izbrali romarsko pot mimo Nove Štifte in pod Menino planino v Tuhinjsko dolino do Zasavja.
40 vdanih klobukarjev se je zbralo na veselem dogodku.
Klobukarji še vedno nimajo statusa društva, a vseeno delujejo po pravilih in se tako redno sestajajo v čast občanu Ljubnega ob Savinji Franju Marovtu, ki so ga na 13. srečanju neuradno razglasili za zavetnika naglavnih pokrival. Takrat se je število njegovih ročno in strojno izdelanih klobukov z 999 povečalo na 1013, do danes pa jih je ustvaril še več kot sto. Vse podari dobrim prijateljem, ob tem pa rad poudari, da se klobuki podajo tudi ženskam. Izdeluje jih iz ostankov živalskih kož ter manjših kosov vseh vrst usnja pretežno kosmate strukture.
Šofer, pastir, legenda
Zgodba, kako se je Marovt, cenjeni avtobusni šofer, prelevil v pohodnika in gorskega pastirja, je legendarna in odmeva po planinah od Travnika do Smrekovca, od Starih stanov pod Goltemi do Menine in Velike planine. Prvo srečanje ponosnih lastnikov Franjevih klobukov je organiziral Mirko Lečnik s Prevalj ob podpori glasbene pedagoginje, pevke in citrarke Cite Galič, navdušen je bil tudi njen mož, televizijski voditelj Jože Galič. Lečnik je poudarjal, da je Marovt do takrat že podaril nekaj sto klobukov, za dobroto pa da si zasluži pristno šego. Leta 2008 so mu tako pripravili presenečenje, uradno prvo srečanje klobukarjev v planinskem domu na Smrekovcu.
Prvi ljubenski flosar, župan Franjo, je v roke vzel kitaro in s pesmijo pritegnil pisano druščino.
Tradicijo zvesto ohranjajo, člani kluba Franjevih klobukov pa so se tokrat zbrali pred slovito gornjegrajsko katedralo sv. Mohorja in Fortunata, ki so jo med letoma 1742 in 1757 gradili po naročilu ljubljanskega knezoškofa Ernesta Amadeja Attemsa. Dobrodošlico so jim domačini in župan Anton Špeh. Po ogledu lepote in veličine cerkve, ki slovi kot največja katoliška katedrala v Sloveniji, ter kulturno-turistični predstavitvi, za katero je zaslužna zgodovinarka Sara Bastl, ki je orisala zanimivo zgodbo od ustanovitve benediktinskega samostana 1140., so se klobukarji odpravili na romarsko vožnjo v dokaj neznani severozahodni predel planine Ravni nad Novo Štifto. Razgledni in manj obljudeni del planote Menine planine stoji neposredno nad zaselkom s slovito romarsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja v Novi Štifti. Skozi zaselek vodi označena planinska pot do sedla Črnivec, a tudi do planinskega doma na Menini. Na planini Ravni je pastirska koča, ki jo upravlja pašna skupnost Tirosek – Nova Štifta, trenutno pa pašnike in poslopja nadzoruje koroški pastir Janez Klavž. Nad objektom, ki je bil tokratni cilj pohodnikov, se dviguje 1344 metrov visok Javoršek. Prek planine Ravni se vije stara romarska pot v Tuhinjsko dolino ter naprej v Zasavje, ki jo po besedah gorskega vodnika in zagrizenega jamarja, domačina Rafka Žerovnika, pohodniki iz Zagorja ob Marijinem vnebovzetju še danes tradicionalno uporabljajo.
Zadišalo po planinskem golažu
Na kraju, kjer se pase govedo in občasno konji iz doline, se je sobotnega dne sestalo vseh 40 klobukarjev. Odprli so svoje nahrbtnike, si izmenjali omamne napitke in priboljške, se okrepčali ter začeli vsakoletno druženje. Kako učinkovito deluje ponudba domačih pridelkov iz kašč in kleti, se je pokazalo tudi tokrat; spoznavanje novih prijateljev je steklo ob degustaciji in zgodbah, ki so jih delili lastniki klobukov v letu po zadnjem srečanju na Veliki planini. Pozabili so na mokroto in blato do gležnjev, nad zelenim planinskim amfiteatrom je posijalo nagajivo sonce.
O pomenu srečanja je spregovoril župan prijateljske sosednje občine Ljubno ob Savinji Franjo Naraločnik in izrazil priznanje prvemu slovenskemu klobukarju Marovtu, zahvalo pa prirediteljem in pastirju gostitelju Klavžu. Zadišalo je po planinskem golažu, prvi ljubenski flosar, župan Franjo, pa je v roke vzel kitaro in s pesmijo pritegnil pisano druščino, ki je ob tem že snela klobuke in se pridružila ob naravnem oltarju dobre volje. Tudi Galičeva, zvesta klobukarja iz Zahomca, sta dodala svoje izkušnje in vnela se je prava planinsko-klobukarska zabava pod Menino.
Domačin in gorski reševalec Žerovnik je znova preglasil prijetno druženje in opisal nekaj skritih poti po Menini ter odkritja jamarjev, ki so se pred nedavnim v bližini dokopali do novega podzemnega najdišča, Božične jame: »Ja, pisana druščina smo klobukarji, od oskrbnikov planinskih koč, gorskih reševalcev, pevcev, muzikantov, pastirjev, kmetov, igralcev, učiteljev, umetnikov, športnikov po duši, naravovarstvenikov do planincev, ki zmoremo klatenje po naših prelepih hribih. Srečamo se vsi različni, vsi drugačni, a na koncu vsi podobni. Klobuki so nas povezali, se na novo spoznali kot Korošci, Zasavci, Štajerci in Gorenjci, celo Zgornjesavinjčani in Zadrečani, vsi smo si še bližji!«
Prepričanje, da kdor ima planine rad, se giblje, hodi in ostaja mlad, ostaja živo, zato se ob letu obsorej »spet srečamo, tokrat tam pod Krvavcem, da pritegnemo še kakšne Gorenjke in Gorenjce, ki še čakajo na zastonj pokrivala«, je bilo slišati, ko je župan odbrenkal še zadnjo tam pod mogočnim smrekovim hrbtiščem Menine planine.
