Poglejte, kako so v pajkovo mrežo ujeli številne žuželke (FOTO)
Žuželke, živalska vrsta, ki je obstajala davno pred človekom, so tik pred prazniki zavzele najbolj kulturno šolo v državi. Pajki so spletli mreže v prostorih šole in tudi zunaj, nekatere žuželke so se ujele v mreže, druge še vedno plezajo in letajo povsod drugod. Prav žuželke, katerih vloga v naravnem okolju je nenadomestljiva, saj skrbijo za naravno ravnotežje, hkrati pa človeku pomagajo v boju s škodljivci, so bile umetniški navdih šolarjem. Ustvarjali so prav vsi učenci domače osnovne šole Jožeta Gorjupa ter učenci nekaterih posavskih in belokranjskih šol, tokratni že 33. otroški likovni ex tempore pa je imel zgovoren naslov V pajkovi mreži.
Koliko pik ima pikapolonica, kdaj je dovolj toplo, da murenčki začnejo gosti svojo pesem, zakaj so kačji pastirji najboljši letalci, kako to, da so hrošče govnače stari Egipčani imeli za svete živali?
»V pajkovo mrežo smo tokrat ujeli vso ustvarjalnost, ki jo premorejo otroci, in jim, kot žuželkam, nadeli krila, da je njihova domišljija lahko poletela visoko v nebo. Otroško zvedavo so se spraševali, koliko pik ima pikapolonica, kdaj je dovolj toplo, da murenčki začnejo gosti svojo pesem, zakaj so kačji pastirji najboljši letalci, kako to, da so hrošče govnače stari Egipčani imeli za svete živali, zakaj nekatere bogomolke požrejo svoje samce. Veliko vprašanj smo si zastavili in nanje dobili veliko dogovorov, ves čas pa smo se medsebojno mrežili; socialno, ko smo drug drugemu pomagali pri ustvarjanju, likovno, ko smo iskali najboljše barvne lestvice za naše žuželke, in naravoslovno, ko smo do podrobnosti proučevali zgradbo vseh teh malih živih bitij,« je dejala Melita Skušek, ravnateljica šole gostiteljice.
Odnos do recikliranja
Mreže namreč kostanjeviški šolarji pletejo tudi s šolarji drugih šol in letos so se v pajkovo mrežo ujeli učenci in mentorji sedmih šol, ki so kljub izjemno zahtevni nalogi odločili prispevati svoja likovna dela za skupno razstavo. Ustvarjali so iz že uporabljenih predmetov, kot so plastične vrečke, plastenke, pločevinke, škatle, žice in podobno, cilj naloge pa je bil, da že pri najmlajših privzgojijo čut do varovanja okolja, hkrati pa tudi odnos do recikliranja, skrb za varčno uporabo energije in ohranjanje naravnih virov.
14 pragozdnih rezervatov imamo v Sloveniji.
Prireditev v sredo zvečer je bila združena z občinsko prireditvijo ob državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, slavnostni govornik pa je bil mag. Teo Hrvoje Oršanič, direktor Zavoda RS za varstvo narave, ki je med drugim opozoril na skrb za zemljo, kar je naša dolžnost že zaradi zanamcev. Spomnil je na svoje začetke službene kariere, ko je dobil vabilo v bližnje Sošice, vas na hrvaški strani, tema je bila ustanovitev zavarovanega območja Žumberak – Gorjanci, z naše strani pa so se ga udeležili tudi predstavniki okoljskega ministrstva in vojske. Če je na hrvaški strani nastal Park prirode Žumberak, pa je na slovenski vse ostalo zgolj pri ideji, a ta še vedno živi. »Zavarovano območje v obliki krajinskega parka je enkraten poligon za črpanje evropskega denarja za ohranjanje naravne in kulturne dediščine,« je opomnil Oršanič in se dotaknil naravnih vrednot v občini Kostanjevica na Krki.
»V Sloveniji imamo 14 pragozdnih rezervatov, od tega sta kar dva v tej občini. En je pragozd hrasta doba v Krakovskem gozdu, drugi pa je na meji s Hrvaško, gre za 15-hektarski bukov pragozd Ravna gora na Gorjancih,« je povedal in spomnil, da je prav pragozd v Krakovskem gozdu večkrat žrtev tistih, ki se ne zavedajo pomena tega bisera. Ravno nedavno je nekdo tja odložil več gradbenega materiala, znova pa so v njem sekali mogočne stoletne hraste, kar je kaznivo dejanje in nepopravljiva škoda za to naravno učilnico.
Sicer pa to starodavno dolenjsko mestece že desetletja gosti mlade umetnike, za kar gre zasluga žal že pokojnemu kulturniku in ravnatelju tako Galerije Božidar Jakac kot osnovne šole Ladu Smrekarju, tvorcu kulturnega življenja v Kostanjevici na Krki. Njegova pobuda je bila tudi, da je začela nastajati šolska galerija, tako je danes po hodnikih šolske stavbe razstavljenih 1300 likovnih in kiparskih del. Sicer pa je prireditev nadaljevanje grafičnega bienala jugoslovanskih otrok, ki je zaživel v začetku sedemdesetih in je združeval mlade umetnike iz vse Jugoslavije, z osamosvojitvijo pa je nastal otroški ex tempore. Svoj umetniški navdih so našli v različnih temah dolenjske pokrajine. Pred koronskim časom je bila udeležba številnejša, tudi mednarodna, a so optimistični in že snujejo načrte za prihodnje leto.
