Poglejte nagrajene potice 90-letne Ivanke (FOTO)

Bliža se velikonočni finale, v katerem je osrednje mesto na praznični mizi vselej namenjeno tudi orehovi potici. Brez nje preprosto ne gre.

Zato smo se odpravili do Ivanke Brodar s Hudega pri Radomljah. Gre za večkratno državno prvakinjo, če smemo tako reči, v pripravi potic. Toliko priznanj in nagrad, kot jih ima Ivanka, nima nihče. Ne le da njene potice slovijo kot daleč najboljše naokoli, ampak so tudi neverjetno inovativne. Njeni nagrajeni sta tako tudi bezgova in kamilična. Kljub temu da je prvakinja v pripravi sezonskih potic, pa je čez (njeno) orehovo vseeno ni.

Testo se začne mesiti že zarana. Fotografije: Dejan Javornik

Ki jo spomni še na čase, ko ji je mama, prav tako Ivanka, za sleherno veliko noč kupila nove čevlje in novo obleko, ko so se jajca barvala še izključno s čebulnimi olupki, ko še ni bilo velikonočnih zajčkov, pač pa je dobil vsak otrok v dar piško iz testa, pirh in pomarančo. To so bili časi, ko so se ljudje postili od velikega petka pa vse do nedelje po jutranji maši. »Je pa res, da smo včasih tudi kaj pogoljufali,« se je na široko nasmehnila vedra Ivanka, ki bo konec meseca praznovala lepih 90 let. Gospa se odlično drži!

Za vlačilec krofov in potic

Izvedeli smo, da potice peče že več kot 70 let! Rojena je bila sicer na manjši kmetiji v Imenjah pri Moravčah in si želela postati kmetica. Želja se ji je naposled uresničila najprej leta 1957 s poroko na moževo kmetijo v Krašnjo ter pozneje, bilo je leta 1965, ko sta se preselila na Hudo.

Spominja se, da je v Krašnji živela tudi neka Cerarjeva, izjemno fina gospa, ki je imela trgovino in je zelo rada kuhala in pekla, tudi za ohceti in druge veselice. Delala pa je tudi odlične krofe, ki jih pri Ivanki skoraj še poznali niso. Nekoč jo je zato vprašala: »Kako se pa to dela?« Sokrajanka ji je dovolila, da jo je opazovala, kako je zamesila testo, oblikovala krofe in jih ocvrla. »Poskusi še ti!« se ji je nasmehnila. Nakar je menda Ivanko kar odneslo domov zamesit testo in ustvarit takšne krofe, da ji je lahko mentorica samo še dejala: »Pa saj si naredila lepše, kot pa sem jih jaz!«

Ivanka Brodar uživa v svojem poslanstvu. Celo tako zelo, da večkrat tudi meh raztegne.

Zato jo je povabila, naj ji med domačo gasilsko veselico priskoči na pomoč. Pripravili sta ogromno krofov. In Ivanka je začutila, da se v pripravi izvrstnega in popolnega peciva skriva tudi njeno poslanstvo. Izurila se je prav v krofih in poticah.

Glede na to, da so bili dnevi, ko je spekla tudi po 20 potic na dan, jih je morala v življenju speči gotovo blizu 10.000, smo tedaj po tihem seštevali. Ona pa je samo skromno skomignila z rameni: »Bilo jih je res veliko.« In še, da natančne številke resnično ne pozna, da pa ni vlačilca, na katerega bi spravili vse njene krofe in potice!

Zgodovina se je ponovila

Ivanka pa ni bila poznana le po tem, da se je kot nabavna v Tosami ničkolikokrat zbudila že davno pred drugimi, le zato, da je pripravila še nekaj čisto svežih krofov, zaradi katerih je bila njihova jutranja kavica v tozdu samo še slajša in družabnejša. Ivanka je poznana po tem, da se zbuja zelo zgodaj. Najprej še vedno potelovadi, se pogosto odpravi na njivo, potem pa začne mesiti in pripravljati nadev, s katerim ni nikoli skoparila.

»Zmeraj ga mora biti za en prst!« je podčrtala Ivanka, ki je znana tudi po tem, da ni nikoli tehtala, pač pa je vselej stavila le na svoj otip, občutek, na izkušnje.

Te dni sta skupaj s hčerko, prav tako Ivanko, še posebno zaposleni. V času velike noči naročila za Ivankine potice kar dežujejo. Še dobro, da ima v hčeri takšno pomoč, ki pa se je je mama Ivanka, zanimivo, zelo dolgo otepala. »Preprosto mi ni pustila blizu,« je dejala Ivanka Gradišek. »Potem pa je pred kakšnimi 20 leti želela po mrvo in je padla z lestve. Morala je v bolnišnico,« se je spominjala. Ker pa je neki sorodnici obljubila, da ji bo spekla potico, je zajokala: »Obljubila sem ji, zdaj pa ne bom zmogla, le kaj naj naredim?«

»Mami, kaj pa če bi jo jaz?«

»Ne, ti ne boš znala,« ji je že spet odgovorila mama.

Pa se je zgodilo, da je poškodovana Ivanka zaspala, to pa je hči v hipu izkoristila in naredila takšno potico, da je njena mama, ko se je prebudila, lahko samo še začudeno izrekla: »Pa saj je, kot bi jo sama naredila!« In ponovila se je zgodovina.

Ivankina velikonočna potica!

Zato vse odtlej tvorita tisti tandem, ki navdušuje vse po vrsti na domžalski tržnici. Tudi danes in jutri bosta tam.