POKRITO PRED DEŽJEM
Pogoreli dom 6 otrok že dobil streho
Hišo Bognerjevih so pokrili še pred nedavnim dežjem. Otroci so zdaj pri starih starših, Stanko in Rosana spita v garaži.
Odpri galerijo
Presrečni so, da se nikomur ni nič zgodilo. Fotografije: Mojca Marot
»Bila sem res žalostna, ko je naša hiša gorela, in sem jokala,« nam je še ne šestletna Eva, ki se veseli, da bo jeseni šla v prvi razred osnovne šole, zaupala, ko smo Bognerjeve, tem je ogenj pred desetimi dnevi vzel dom, znova obiskali, da bi videli, kako napredujejo dela po požaru.
Domačini, zlasti sosedje, pa tudi drugi krajani Vrhovega in Radeč so ob nesreči, ki je doletela družino, izkazali izjemno solidarnost. Že dan po požaru so zavihali rokave in se lotili čiščenja pogorišča.
Radeški župan Tomaž Režun, ki se je nemudoma vključil v pomoč, je odredil komunalnemu podjetju, naj pripelje kontejnerje, da so lahko vanje zmetali vse, kar sta uničila ogenj in voda. Ko je bil eden od njih do vrha napolnjen z osebnimi stvarmi družine, se je mamici Rosani milo storilo in je komaj zadrževala solze. Kako jih ne bi, ko pa so bili med stvarmi tudi spomini. Ko smo Bognerjeve po nekaj dneh znova obiskali, je bilo pri hiši in predvsem na strehi zelo živahno, saj so mojstri iz podjetja AGM Nemec opravljali krovska dela. Že v soboto zvečer je bila na hiši nova streha.
»Hiteli smo, ker je bil za ta teden napovedan dež. In smo vedeli, da je nujno, da končamo streho, da se lahko ta teden lotimo drugih potrebnih del, od elektroinštalacij naprej,« nam je povedal sosed Drago Klanšek, ki je v ponedeljek prejšnji teden, slabe pol ure pred polnočjo, med prvimi opazil ogenj in slišal močan pok. »Stroški obnove bodo precejšnji, a vsi upamo na solidarnost in pomoč dobrih ljudi. Zavedamo se, da je čas zaradi koronavirusa sila neugoden, a upamo na najboljše. Za zdaj so mojstri vsa dela opravili le na zaupanje, nobenega računa še nismo plačali. Ko se bodo zbrale donacije, pa jih seveda bomo. Zdaj bodo najprej uredili otroške sobe v podstrešnem delu, tudi dimnik je že nov, treba bo na novo urediti vse inštalacije, skratka, dela bo še veliko,« pove sekretar Območnega združenja Rdečega križa Laško-Radeče Vlado Marot, kjer bodo bdeli nad zbranimi sredstvi in jih do zadnjega centa porabili transparentno.
Kot smo že poročali, je Stanko Bogner okoli pol polnoči slišal čudno pokanje in je šel v otroške sobe pogledat, ali kdo od otrok morda bedi. »A so vsi spali. Ko sem odprl še vrata sobe, v kateri na srečo tisto noč ni bilo najstarejše, 20-letne hčerke Laure, pa sem zagledal 15-centimetrsko špranjo ob dimniku, iz katere so že švigali plameni. Raje ne razmišljam, kaj bi bilo, če bi v sobi spala hči in če bi tudi midva z ženo že zaspala,« je naslednji dan pripovedoval Stanko.
»Vse, kar se je dogajalo, je prišlo šele dan ali dva za menoj. In zavedam se, kakšno srečo smo imeli, da smo vsi živi in zdravi,« pa pove Rosana. Med krajani je namreč še živ spomin na tragedijo, ki se je zgodila pred natanko desetimi leti. V požaru sta življenje izgubila mamica in sin, ki se nista mogla pravočasno rešiti iz goreče hiše.
Rosana in Stanko imata kar šest otrok. Trije so iz njunih prejšnjih zvez, trije njuni skupni, a se vsi zelo lepo razumejo. Mamica Rosana je bila doma, saj je z otroki dovolj dela in skrbi. Štirinajstletni Lovro in 12-letni Samo obiskujeta osnovno šolo v Sevnici, Eva bo šolski prag prestopila jeseni. Le leto mlajša sta dvojčka Simon in Luka. Stanko je bil do izbruha koronavirusa kuhar pri kar treh delodajalcih, zato je imel svoje podjetje.
A takoj po razglasitvi pandemije je ostal brez dela, zato je iz previdnosti, da ne bi imel dodatnih stroškov, podjetje zaprl in ostal brez vseh prihodkov. »Stanko res dobro kuha, a tudi midva sva rada v kuhinji. Še najraje vsi jemo testenine ali svaljke,« nam zaupata Lovro in Samo, ki so ju sošolci prek facebooka spraševali, ali jim je res zgorela hiša. Samu pa je zelo žal beležke, v kateri je imel zapisano pesem, ki jo je posvetil svoji punci. »Tista je res lepa, taka romantična,« pritrdi mamica Rosana, ki upa, da bodo beležko še našli med kupom ožganih šolskih potrebščin.
Sicer se otroci trenutno stiskajo pri starih starših, ki so le nekaj deset metrov proč, Stanko in Rosana pa sta si zasilno spalnico uredila kar v garaži hiše, ki je trenutno še razvalina, a bo, tako upajo, kmalu spet postala topel in prijeten dom za vso družino.
Bognerjevi so se že razveselili nove strehe.
Domačini, zlasti sosedje, pa tudi drugi krajani Vrhovega in Radeč so ob nesreči, ki je doletela družino, izkazali izjemno solidarnost. Že dan po požaru so zavihali rokave in se lotili čiščenja pogorišča.
Hiteli pred dežjem
Radeški župan Tomaž Režun, ki se je nemudoma vključil v pomoč, je odredil komunalnemu podjetju, naj pripelje kontejnerje, da so lahko vanje zmetali vse, kar sta uničila ogenj in voda. Ko je bil eden od njih do vrha napolnjen z osebnimi stvarmi družine, se je mamici Rosani milo storilo in je komaj zadrževala solze. Kako jih ne bi, ko pa so bili med stvarmi tudi spomini. Ko smo Bognerjeve po nekaj dneh znova obiskali, je bilo pri hiši in predvsem na strehi zelo živahno, saj so mojstri iz podjetja AGM Nemec opravljali krovska dela. Že v soboto zvečer je bila na hiši nova streha.
Takšno razdejanje je bilo dan po požaru.
»Hiteli smo, ker je bil za ta teden napovedan dež. In smo vedeli, da je nujno, da končamo streho, da se lahko ta teden lotimo drugih potrebnih del, od elektroinštalacij naprej,« nam je povedal sosed Drago Klanšek, ki je v ponedeljek prejšnji teden, slabe pol ure pred polnočjo, med prvimi opazil ogenj in slišal močan pok. »Stroški obnove bodo precejšnji, a vsi upamo na solidarnost in pomoč dobrih ljudi. Zavedamo se, da je čas zaradi koronavirusa sila neugoden, a upamo na najboljše. Za zdaj so mojstri vsa dela opravili le na zaupanje, nobenega računa še nismo plačali. Ko se bodo zbrale donacije, pa jih seveda bomo. Zdaj bodo najprej uredili otroške sobe v podstrešnem delu, tudi dimnik je že nov, treba bo na novo urediti vse inštalacije, skratka, dela bo še veliko,« pove sekretar Območnega združenja Rdečega križa Laško-Radeče Vlado Marot, kjer bodo bdeli nad zbranimi sredstvi in jih do zadnjega centa porabili transparentno.
Žal mu je beležke s pesmijo za punco
Kot smo že poročali, je Stanko Bogner okoli pol polnoči slišal čudno pokanje in je šel v otroške sobe pogledat, ali kdo od otrok morda bedi. »A so vsi spali. Ko sem odprl še vrata sobe, v kateri na srečo tisto noč ni bilo najstarejše, 20-letne hčerke Laure, pa sem zagledal 15-centimetrsko špranjo ob dimniku, iz katere so že švigali plameni. Raje ne razmišljam, kaj bi bilo, če bi v sobi spala hči in če bi tudi midva z ženo že zaspala,« je naslednji dan pripovedoval Stanko.
Takoj so vsi zavihali rokave in se lotili dela.
»Vse, kar se je dogajalo, je prišlo šele dan ali dva za menoj. In zavedam se, kakšno srečo smo imeli, da smo vsi živi in zdravi,« pa pove Rosana. Med krajani je namreč še živ spomin na tragedijo, ki se je zgodila pred natanko desetimi leti. V požaru sta življenje izgubila mamica in sin, ki se nista mogla pravočasno rešiti iz goreče hiše.
Rosana in Stanko imata kar šest otrok. Trije so iz njunih prejšnjih zvez, trije njuni skupni, a se vsi zelo lepo razumejo. Mamica Rosana je bila doma, saj je z otroki dovolj dela in skrbi. Štirinajstletni Lovro in 12-letni Samo obiskujeta osnovno šolo v Sevnici, Eva bo šolski prag prestopila jeseni. Le leto mlajša sta dvojčka Simon in Luka. Stanko je bil do izbruha koronavirusa kuhar pri kar treh delodajalcih, zato je imel svoje podjetje.
Razpis za Sklad Ivana KrambergerjaDrage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati družini Bogner z Loga pri Vrhovem, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za DRUŽINO BOGNER, sklicna številka 7234. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.
A takoj po razglasitvi pandemije je ostal brez dela, zato je iz previdnosti, da ne bi imel dodatnih stroškov, podjetje zaprl in ostal brez vseh prihodkov. »Stanko res dobro kuha, a tudi midva sva rada v kuhinji. Še najraje vsi jemo testenine ali svaljke,« nam zaupata Lovro in Samo, ki so ju sošolci prek facebooka spraševali, ali jim je res zgorela hiša. Samu pa je zelo žal beležke, v kateri je imel zapisano pesem, ki jo je posvetil svoji punci. »Tista je res lepa, taka romantična,« pritrdi mamica Rosana, ki upa, da bodo beležko še našli med kupom ožganih šolskih potrebščin.
Sicer se otroci trenutno stiskajo pri starih starših, ki so le nekaj deset metrov proč, Stanko in Rosana pa sta si zasilno spalnico uredila kar v garaži hiše, ki je trenutno še razvalina, a bo, tako upajo, kmalu spet postala topel in prijeten dom za vso družino.
