Pohabljeni Viktor je dobil novo nogico

POSTOJNSKA JAMA – Pred tremi leti je novica o izleganju »zmajčkov« v Postojnski jami obkrožila svet. O dogodku so poročali najvplivnejši svetovni mediji (BBC, New York Times, The Observer, Discovery Channel, CNN). Od Tasmanije do Kanade so se milijoni spraševali: ali zmaji res še živijo? Kje je ta Postojnska jama, bivališče zmajev, in Slovenija? Človeška domišljija se je razvnela, znanost pa je imela priložnost spremljati izleganje mladih človeških ribic dobesedno online.

»Možnost, da bi se iz 64 jajčec izlegla in preživela kakšna ličinka, je bila minimalna. Po statistikah znanstvenikov naj bi v naravi od več sto jajčec, kolikor jih predvidoma odloži samička v času življenja, odraslost dosegla samo dva zarodka,« pravijo jamski biologi. »Vendar smo bili v Postojnski jami odločni, da upravičimo ugled zibelke speleobiologije. Povezali smo se z vrhunskimi strokovnjaki, želja in trdo delo celotne ekipe sta bila močnejša od znanstvenih napovedi: mladički so se izlegli iz več kot tretjine jajčec. Z nami so se veselili vsi, ki so zgodbo spremljali, znanstveniki pa so bili navdušeni, ko smo poročali, da se je izleglo kar 22 ličink.«

V zadnjih dveh letih je bilo novic o zmajčkih malo, zato so jih ljudje začeli spraševati, ali je z njimi vse v redu ali je šlo kaj narobe. A razloga za skrb ni. »Nasprotno, vse je v najlepšem redu, le poročali smo malo, saj so nas zmajčki zelo zaposlovali,« dodajajo.

Samo zanje so razvili podzemni laboratorij, kjer so v skrbno nadzorovanih razmerah usmerjali in spremljali njihov razvoj. »Ličinke so namreč izjemno občutljive, ker jim pretijo različne okužbe, ki so lahko usodne,« smo izvedeli v Postojnski jami.

»Bali smo se, kako bodo sprejemale hrano, kakšna bo njihova socializacija. Globoko v podzemlju, daleč od oči javnosti, so številne skrbi terjale neprestano pripravljenost ne glede na čas v dnevu. Ena napaka bi lahko pomenila izgubo vseh 22 dragocenih zmajčkov. Še posebno težko nam je bilo, ko je kmalu po izleganju poginila prva ličinka. Vendar se lahko danes, po treh letih, pohvalimo, da tudi edina. Znanstveniki niso navdušeni le nad izjemno visoko stopnjo preživetja embrijev (kar 92-odstotno), temveč tudi nad hitrim razvojem. Kar 21 mladičkov je zdravih, so pravcate replike odraslih ribic in bodo kmalu prvič na ogled javnosti. Pod strogo določenimi pogoji, seveda.«

Dogajanje v akvarijih je bilo v zadnjih dveh letih zelo razburljivo, saj so mladički z odraščanjem začeli meriti moči. Po lanskem spopadu dveh juvenilov je eden utrpel grde poškodbe zadnje okončine. Poškodovanca so takoj ločili, ga oskrbeli in spremljali 24 ur na dan. Pazili so, da se rana ne bi okužila s plesnijo, kar bi ogrozilo njegovo življenje. Ko so strokovnjaki že razmišljali, da bo potrebna amputacija, se je zgodilo nepričakovano. Poškodovani del nogice je enostavno odpadel.


Zmajčku, ki so ga poimenovali Viktor, je v letu in pol zrasla nova noga. Vse faze so skrbno beležili in fotografirali, zato so lahko prvič objavili posnetke regeneracije proteusove noge. »Čeprav je iz starejše literature znano, da lahko človeška ribica regenerira okončine in tudi plavutno gubo repa, sta kontinuirano spremljanje in fotografiranje regeneracije okončine juvenila omogočili, da smo opisali morfologijo in časovni potek regeneracije, kar do zdaj še ni bilo narejeno. Gre torej za enega prvih kronoloških opisov tega izjemnega procesa pri tej skrivnostni prebivalki podzemnih voda dinarskega krasa,« je povedala doc. dr. Lilijana Bizjak Mali z biotehniške fakultete.
 

Čarovnija

Njen kolega, ameriški biolog dr. Stanley Sessions, je postopek regeneracije slikovito opisal kot »čarovnijo, ki je ljudje ne zmoremo«. To čarovnijo pa v veliki meri ustvarjajo matične celice. »Človeške ribice lahko zelo preprosto aktivirajo svoje matične celice, dognanja, povezana s tem, pa so lahko zelo pomembna za medicino,« je še povedal. »Zanimivo je, da se Viktor sploh ni trudil zaceliti poškodovane noge, ampak se je je preprosto znebil,« pa je v šali dodal jamski biolog Primož Gnezda. Še bolj zanimivo je, da je po letu in pol nova desna nogica popolnoma enakovredna levi. Viktor se že lepo opira nanjo in se sprehaja po svojem akvariju.


V skrivališču zmajčkov – laboratoriju Postojnske jame – skupaj z mladički doživljajo pomembne premike. Biologa so spremljali, ko je bil na posebni misiji, selitvi dveh mladičkov v večji akvarij. »To je velik trenutek zanju. Zdaj so mladički že tako veliki, da jim posode, v katerih so od izleganja, kmalu ne bodo več zadostovale,« je razložil Gnezda. Mladički, ki so ob izleganju merili le 1,7 cm, namreč merijo že skoraj 12 cm.

»Postopoma začenjamo selitve vseh mladičkov, zato bomo potrebovali veliko akvarijev. Želimo si, da bi nekatere kmalu lahko predstavili širši javnosti in bi lahko vsak obiskal te neverjetne živali ter slišal posebne zgodbe iz našega edinstvenega podzemnega laboratorija,« pravi Katja Dolenc Batagelj, ki od začetka vodi ekipo laboratorija.

Prispevki laboratorija k razumevanju življenja človeških ribic so dragoceni, saj naše človeške ribice ne presenečajo več zgolj z dejstvom, da lahko živijo tudi 100 let, brez hrane pa preživijo kar šest let. Edinstveni laboratorij po mnenju znanstvenikov postavlja nove mejnike pri vzpostavljanju optimalnih umetnih razmer za uspešno gojenje proteusov, kar lahko v prihodnosti pomembno prispeva k ohranjanju te izjemne živalske vrste.


Ekipo sestavljajo vodja laboratorija Katja Dolenc Batagelj, dva hišna biologa, zaposlena v Postojnski jami, Primož Gnezda in Katarina Kanduč, ter dva zunanja. Dr. Stanley Sessions z newyorške fakultete Hartwick in dr. Lilijana Bizjak Mali z ljubljanske biotehniške fakultete mladičke spremljata že od odlaganja jajčec v velikem razstavnem akvariju leta 2016 in sodelujeta s strokovnimi nasveti.