Pokal za Kekovo ekipo na poti v Nemčijo (FOTO)
Evropsko prvenstvo (EP) v nogometu se je začelo. Po 24 letih tudi s Slovenijo med elito in pravo invazijo Slovencev na Nemško, kamor so do konca leta 1990 hodili po kavo alvorado ali pa od tam domov tihotapili radie sharp in drugo tehniko. Danes se gre v Nemčijo, da se navija za Slovenijo. Nogometna zveza Slovenije ocenjuje, da bo odpotovalo okoli 50.000 slovenskih navijačev. Med njimi bo tudi Žalčan, zagotovo najbolj znani slovenski navijač, 50-letni Aleksander Javornik.
»Seveda bom navijal za Kekove fante!« je jasen Javornik, ki smo ga ujeli še doma, danes pa z avtodomom že potuje proti Stuttgartu. Slovenija bo EP začela 16. junija v Stuttgartu proti Danski, nadaljevala 20. junija v Münchnu proti Srbiji, skupinski del pa končala 25. junija v Kölnu proti Angliji.
»Tudi letos ne grem na tekmovanje brez pokala prvakov. Odkar izdelujem lovorike za prvake, gre vsem našim reprezentancam boljše na velikih tekmovanjih,« Aleksander spomni na več kot desetletje dolgo epopejo, ki jo je zaznamoval s svojo opravo, ki je postala kar legendarna: na tekmah se pojavlja v zelenem suknjiču, zelenih hlačah, temu pritičejo zeleni čevlji in očala v barvah Slovenije. Ne sme manjkati zelena admiralska kapa. Ob njem pa so vedno in vsakič znova pokali za naslov prvakov tekmovanja, kjer navija za Slovenijo. Tokratno evropsko prvenstvo je njegovo deveto veliko tekmovanje. V mladosti je Aleksander igral nogomet za NK Žalec, navijal pa za Bojana Križaja in Matejo Svet. Nikoli pa si ni predstavljal, da bi postal navijač, kot je danes. Je pa leta 2010 na tekmah svetovnega prvenstva v nogometu opazil nizozemskega navijača, ki je paradiral v generalski opravi s pokalom. »Brez njega gotovo ne bi bilo tega lika. Morda bi se spomnil kaj drugega. Čutil sem, da sem povezan s športom. Menim celo, da je moje navijaštvo moja neizpolnjena želja. Potem pa sem to vlogo združil s hrepenenjem po tako želeni zlati košarkarski medalji. Vedno sem se spraševal, zakaj Slovenci ne moremo biti evropski prvaki. Smo majhna država, a imamo super športnike,« razmišlja Aleksander.
»Začel sem leta 2013 na domačem evropskem prvenstvu, ko sem navijal za košarkarje, z njimi sem bil na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 2014. Potem pa so si velika tekmovanja kar sledila,« pove in leta 2017 so se mu uresničile sanje – Slovenija je postala košarkarski evropski prvak, njegov pokal pa je spremljal reprezentanco ves čas.
Začel sem leta 2013 na domačem evropskem prvenstvu, ko sem navijal za košarkarje.
V nadaljevanju je navijal za odbojkarje, hokejiste, leta 2022 je bil na olimpijskih igrah. »Zdaj so na vrsti nogometaši. Spet smo izdelali pokal, ki tehta 1,7 kilograma, visok je 70 centimetrov,« Aleksander postreže s podatki, potem pa takoj pove, da tega ne dela sam. »Zahvala vsem, ki ste spet pomagali: Modelarstvo Hohler iz Tepanja, sosed Zoki mi je pomagal s premazi, barvanje pokala so opravili v podjetju Pirh iz Ložnice pri Žalcu, da pa je lep, kot je, gre zasluga podjetju Grafoline iz Zreč. Pa še podjetje Robeta iz Slovenj Gradca mi je pomagalo z avtodomom,« Aleksander ne pozabi teh, ki mu stojijo ob strani, izdelava pokala pa je potekala dober mesec.
»Moji pokali so slovenskim športnikom že dali pravo energijo: odbojkarji so bili trikrat srebrni na evropskem prvenstvu, ko sem navijal zanje. Rokometaši so bili tretji na svetu, košarkarji so bili leta 2017 zlati. Upam in verjamem, da bo pomagal tudi Kekovim nogometašem,« se nadeja Aleksander in poudari: »Ta pokal je narejen, da naši reprezentanci da novih moči, prinese veliko pozitivne energije in dovoli sanjati sanje. Slovenija ima močno, čvrsto reprezentanco.« Javornik je pokal že pokazal Kekovi reprezentanci in navijačem, saj ga je imel s sabo na zadnji pripravljalni tekmi – minulo soboto v Stožicah.
Tulec mimo glave
Slovenski odbojkarji so lani na evropskem prvenstvu zasedli 3. mesto. Tako v predtekmovanju v Bolgariji kot na zaključnih bojih v Rimu jih je spremljal tudi Aleksander Javornik. Ko je z avtom potoval na izločilne boje, pa je skoraj umrl na avtocesti pred Rimom. Kakih 100 kilometrov pred Rimom je prehiteval tovornjak, pri 150 kilometrih na uro mu je skozi vetrobransko steklo priletel nekaj centimetrov velik tulec. »Odbilo ga je v strop, mimo moje glave in potem na tla. Razbil je le steklo, se odbil, potem pa sem ga našel,« Aleksander opiše srečo v nesreči, ki bi ga skoraj stala življenje, a jo je odnesel z nekaj škode in strahu.
9. veliko tekmovanje je to že zanj.
