Poklon kravam in družinski zgodovini (FOTO)
Družina Rezelj že od leta 2012 pripravlja in vodi Dvorske likovne dneve. Lani je ustvarjalo 14 umetnic in umetnikov. Tudi Lara Ješe. »Tole delo bi izpostavila,« je tedaj zaupala članica Likovnega društva Kranj, šolala se je tudi v Nemčiji. Slovi po tem, da v središče svojega ustvarjanja postavlja živali.
»Gre za kombinirano zgodbo okolja, v katerem smo. Prvi dan smo obiskali grad Žužemberk. Ko je bil še v lasti Auerspergov, je tu živelo divje govedo tur. Na drugi strani pa smo slišali še za bitko s Turki, v kateri so domačini zmagali, vojni plen, plašč paše, ki je ostal tu. Tura sem zato oblekla v plašč, delo pa sem pomočila v reko Krko, ki mi je pomagala ustvariti te slapčke,« je Lara Ješe orisovala, kako je ustvarjala svojo stvaritev.
Potem pa se je v Sokolskem domu v Škofji Loki zgodila še ena najbolj zanimivih razstav v letu 2024. Bil je to neobičajen poklon kravam, rezultat dvanajstletnega posvečanja temu motivu z njenim podpisom. Krave je spremljala vse od njihovega rojstva, dojenja in privezovanja pa vse do odvoza krav, bikov ali mrtvih telet; skozi lečo podeželja je začela raziskovati in prepoznavati generacijske razlike, slovensko zgodovino ter tudi, kot navaja, nacionalno travmo v slovenski kulturi.
Ocvetličeni rogovi
Na obrobju Škofje Loke in v bližnjih vaseh je pogled na krave še vedno stvar vsakdana; tam se srečujemo tudi s poslednjimi pogledi in oglašanjem goveda s tovornjakov, ki peljejo – v smer klavnice.
Središče Škofje Loke se je v nekem trenutku s kravami in kakim teletom nenadoma srečevalo tudi drugače. V tamkajšnjem Sokolskem domu je bila namreč na ogled, kot rečeno, tudi razstava Slovenske krave Lare Ješe, ki je v prvi vrsti vzbujala vtis, da jo zanimata tradicija animalistične umetnosti, kakršna v Sloveniji, četudi imamo sijajne umetnike, ki so upodabljali živali ali pa to še počnejo, niti ni med najbolj izpostavljenimi žanri, in preizkušanje različnih slikarskih slogov v okviru upodabljanja praktično vselej istega motiva, goveda.
Ena izmed upodobljenih krav, Lulu, je imela prav posebno mesto: ob kotitvi jo je namreč posvojila in vzgojila v umetniško kravico.
Rezultati so delovali nenadoma kot neobičajni portreti z bolj ali manj arhetipsko upodobitvijo glav krav v prvem planu ali pa njihovih celotnih teles. Našla se je tudi krava z ocvetličenimi rogovi, kakršna je znana še iz klasičnih mitoloških upodobitev ali nekdanjega komercialnega vsakdana, kakršnega so poznale danes preizkušene generacije, ki so rasle ob nasmejani kravi z izdelkov Kinder Lada. Na dveh velikih ekranih so se izmenjevali tedaj še fotografije in posnetki z naslovom Zakulisje v Urhovi štali, ki so bili preplet posnetkov govedi v njihovem vsakdanu.
Umetniška kravica
Že naslov slikarkine magistrske razstave leta 2016 je bil Zlato tele. Svojevrstni portreti krav, ki imajo imena in zgodbe, so zrli v gledalca z naivnim, zaupljivim, ne veš, ali celo ravnodušnim pogledom, sprijaznjenim z dejstvom, da so na tem svetu zgolj zato, da hranijo človeka in njegove mladiče, četudi jim ta nalaga odgovornost celo za globalno segrevanje planeta.
Podobe krav, ki jih avtorica tudi dejansko označuje za portrete, so nastale ob opazovanju krav na majhni kmetiji njenega strica, menda izjemno karakternega starejšega kmeta, kot sama pravi. Med preživljanjem časa z njim, kravami, biki in telički pa je natančno opazovala prav njihove navade, oskrbo, osebnosti, interakcije ter njihove kompleksne odnose.
2016. je imela magistrsko razstavo.
Še enkrat, Lara Ješe je spremljala ves njihov življenjski cikel od rojstva, dojenja in privezovanja do odvoza krav, bikov ali mrtvih telet. In kot je dodala, je med nastajanjem tega projekta vedno močneje čutila povezavo s tradicijo in zgodovino prednikov, četudi ni nikoli odraščala na kmetiji. Do tega poklica in okolja pa je sicer dolgo čutila prav močan odpor, celo sram?!
Ne nazadnje pa se je gledalec, ko se je sprehodil mimo njenih slik krav v naravni velikosti, sprehodil tudi mimo slovenske zgodovine: ruralne, pretežno temačne, monotone, vklenjene in okupirane. Ena izmed upodobljenih krav, Lulu, je imela še prav posebno mesto: ob kotitvi jo je namreč posvojila in vzgojila »v umetniško kravico«.
V slovenskem okviru je leta 2016 obsežno razstavo kiparskih izdelkov avtorjev, ki so se lotili upodabljanja živali ali pa izmišljenih bitij, ki s favno niti nimajo posebne zveze, pripravil dr. Lev Menaše, sicer pa ta žanr na slovenski umetnostni hierarhični lestvici ne kotira prav visoko. No, po drugi strani je zgodovinsko ključen, o čemer govorijo že najstarejše poslikave v prazgodovinskih jamah.
Na ta način je tudi občinstvo, ki se je tedaj v Škofji Loki udeležilo razstave Lare Ješe, doživljalo vse skupaj predvsem kot vpogled v svojevrstno individualno, samosvojo prakso, v njen poklon kravam in družinski zgodovini, ki je povsem odmaknjen od aktualnih trendov, predvsem pa od pričakovanj.
Tura sem oblekla v plašč, delo pa sem pomočila v reko Krko, ki mi je pomagala ustvariti te slapčke.