Poklon velikanu slovenske književnosti: Tavčarjeve vizije živijo naprej
Dr. Ivan Tavčar, družbeni vizionar in ustvarjalec, je s širino svoje osebnosti ter strastjo do dela v slovenski kulturi pustil neizbrisen pečat. Ob praznovanju vseslovenskega Tavčarjevega leta v Sokolskem domu v Gorenji vasi na jutrišnjo nedeljo pripravljajo slavnostno akademijo Slovenci, po Tavčarju se špeglajmo, ki bo posvečena predstavitvi življenja in dela velikega pisca ter razmišljanju o pomembnosti njegovega zgleda za današnjo družbo. S prireditvijo bodo zaznamovali tudi stoletnico ustanove, ki so jo prav tako na binkoštno nedeljo, 20. maja 1923, slovesno odprli pod imenom Sokolski dom dr. Ivana Tavčarja.
Vračal se je v Poljansko dolino
Tavčar se je rodil 28. avgusta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko. Šolanje je začel 1858. na trivialki v Poljanah, nadaljeval na normalki v Ljubljani, končal ga je 1863. Pri šolanju sta mu finančno pomagala očetova brata duhovnika. Z gimnazije v Ljubljani se je moral zaradi disciplinskih postopkov prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa nazaj na ljubljansko. Književnost ga je navdušila že v dijaških letih.
Tavčarjev tenis
Slikovito posestvo Dvorca Visoko, nekdanjega Tavčarjevega domovanja, je avgusta 2017 postalo bogatejše za še eno zanimivost, in sicer naravno travnato teniško igrišče. Urejeno je po vzoru igrišča, ki ga je leta 1897 dal urediti Ivan Tavčar kot prvo tovrstno igrišče v Sloveniji. Letos bodo v poklon velikemu pisatelju in hkrati tudi športnemu zanesenjaku organizirali že drugi turnir Tenis v belem.
Po koncu gimnazije 1871. se je vpisal na pravo na dunajskem vseučilišču in začel objavljati v raznih revijah (mariborska Zora, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon, Slovan). Med študijem je odslužil enoletni vojaški rok. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani, 1884. je v prestolnici odprl odvetniško pisarno. Predsednikoval je Dramatičnemu društvu, politično kariero pa je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj z Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. Med letoma 1901 in 1907 je bil državnozborski poslanec, med letoma 1911 in 1921 ljubljanski župan. Poročen je bil s Franjo Tavčar, ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Zelo dejaven je bil v številnih narodnih društvih, med drugim je postal predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije.
Nekaj časa je bil predsednik Narodne čitalnice v Kranju in ljubljanskega Sokola. Bil je ustanovitelj Pisateljskega podpornega društva in večletni pravni zastopnik ter soustanovitelj društva Pravnik in Društva slovenskih književnikov in časnikarjev. Leta 1921 je bil izvoljen za častnega meščana Ljubljane, že prej v Celju, Kamniku, Kranju, Krškem in Šoštanju. Vedno se je rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer je 1893. kupil posestvo s kmečkim dvorcem Visoko. Umrl je 19. februarja 1923 v Ljubljani, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino.
Pripovednik slovenskega realizma
»Leto 2023 zaznamuje spomin na politika in odvetnika, podžupana in župana ter ljubljanskega mestnega odbornika, deželnega, državnega poslanca in gospodarstvenika in – najvažneje – pripovednika slovenskega realizma, in to sijajnega,« pravi izr. prof. dr. Urška Perenič, predsednica Programskega odbora vseslovenskega leta Ivana Tavčarja.
1921. je bil izvoljen za častnega meščana Ljubljane.
»Enega od glavnih stebrov slovenske književnosti druge polovice 19. in tudi prve polovice 20. stoletja, če upoštevamo, da sta njegovi najbolj dovršeni deli, Visoška kronika, v kateri se je potopil v zgodovino rodov gospodarjev na Visokem, kjer je z ženo Franjo nazadnje zagospodaril še sam, ter povest Cvetje v jeseni, ki jo je v nadaljevanjih prinašal Ljubljanski zvon, ugledali luč sveta okrog konca prve svetovne morije. Da gre za najboljši deli v celotnem opusu visoškega gospoda, med drugim priča dejstvo, da si ju je avtor ob 70. rojstnem dnevu, 'že neozdravljivo bolan in sluteč, da zori smrti', želel videti natisnjeni v knjižni izdaji. Željo mu je uresničil literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, ki je začel leta 1921 izdajati njegove zbrane spise. Vseh tu ne moremo naštevati, a omenimo vsaj slavno Gospo Amalijo, v kateri je ovenčal svojo mladostno ljubezen do Emilije Garz, povest Mrtva srca, objavljeno v letu, ko je umrla Emilija in je spoznal zvesto družico Franjo, venček vaško-kmečkih povesti Med gorami, v katerih se je simbolno vnovič spojil z domačimi kraji, in zgodovinski roman Izza kongresa, ki opisuje dogajanje okrog drugega kongresa Svete alianse leta 1821, ko se je Ljubljana spremenila v središče evropske politike.«
V Visoški kroniki se je potopil v zgodovino rodov gospodarjev na Visokem, kjer je z ženo Franjo nazadnje zagospodaril še sam.
Tavčar je bil vsestransko dejaven mož širokih obzorij, sklene: »Zato naj bo jubilejno leto spodbuda za nove in tehtne, drugačne in po malem drzne, temeljite in ustvarjalne premisleke o vsem tistem, kar je napolnjevalo njegovo življenje in do danes s svojim sporočilom napolnjuje tudi nas!«
