Pokojnemu Nejcu prižgala svečko za rojstni dan
Karizmatični alpinist Zaplotnik, ki ga je plaz vzel pri 31 letih, bi v sredo imel 68 let. Njegova vdova Mojca še briše prah s pisalnega stroja, s katerim je napisal Pot.
Odpri galerijo
Pod Manaslujem je bil zanj usoden plaz. FOTO: Stipe Božić
Legendarni alpinist Nejc Zaplotnik bi bil ta teden star 68 let. A čeprav od tistega usodnega dne leta 1983, ko ga je pod Manaslujem v Himalaji pokopal plaz, letos minevajo že skoraj štiri desetletja, ga imamo Slovenke in Slovenci še v živem spominu. Pa ne le zato, ker je bil z Andrejem Štremfljem prvi Slovenec, takrat še Jugoslovan, na vrhu Mount Everesta, poleg tega pa še na dveh osemtisočakih. Še bolj se je v naša srca vtisnil s svojo izjemno duhovno-osebnoizpovedno knjigo Pot, ki je še danes prava biblija vsakega ljubitelja gora.
»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi,« je samo ena od mnogo ponarodelih modrosti, zapisanih v njej.
Dan pred njegovim rojstnim dnevom pokličemo njegovo vdovo Mojco Jamnik Zaplotnik, po poklicu medicinsko sestro, sicer pa lastnico kozmetičnega salona Studio Ma v Kranju, in jo poprosimo, ali bi z nami obudila nekaj spominov na svojega karizmatičnega moža. Najprej jo povprašamo, ali kdaj razmišlja o tem, kakšen bi bil videti sedaj. »Seveda razmišljam, zelo rada in velikokrat mislim nanj. Predvsem se sprašujem, kakšen bi bil videti na oko, duhovno plat puščam ob strani, ker je to nemogoče ugotoviti. Prepričana sem, da bi bil že povsem siv, še vedno skravžljan in verjetno bi imel tudi čisto malo trebuščka, kljub temu da bi bil še zelo aktiven,« se prijazno odzove Nejčeva vdova, ki je že dve desetletji poročena s Tomažem Jamnikom - Mišem, prav tako alpinistom.
Mojca, ki se je z Nejcem poročila še kot mladoletno dekle, saj je imela le 17 let, je ob pozornosti, ki jo mediji in ljubitelji gora še vedno posvečamo njenemu Nejcu, zelo presenečena in tudi hvaležna. »Če imaš nekoga zelo rad in ga izgubiš, si vedno vesel, da se ga spominjajo tudi drugi. Tako še vedno ostaja z nami in živi naprej,« pove.
Prav tako je presenečena ob izjemnem zanimanju za knjigo Pot, saj je doživela že devet izdaj, kar pomeni okoli 80.000 izvodov in verjetno še nekajkrat več bralcev. Zanjo je prav ta knjiga tudi način ohranjanja stika z možem. »Nikoli se ne spravim, da bi jo prebrala od začetka do konca, ampak jo ob kakšnih posebnih prilikah in razpoloženjih malo pogledam. Tako začutim pisca, in to zelo rada počnem. Neverjetno veliko mi pomeni, da jo je Nejc posvetil prav meni, saj je v posvetilu napisal, da sem njegov najboljši prijatelj. To je zame najlepše in največje darilo. Ko vidim to posvetilo, to knjigo, me vse v njej nežno poboža po duši in ohranja tisto energijo in povezanost, ki je bila med nama,« je ganljivo iskrena. Podobno čuti, prizna, ko briše prah z Nejčevega pisalnega stroja, s katerim je knjigo napisal. »Še sedaj ga vidim, kako se je ob večerih, ko so šli otroci spat, usedel za mizo, prižgal cigareto in začel pisati. Imeli smo majhno stanovanje in ni bilo prostora, da bi si uredil poseben prostor za pisanje.«
Nejc se je na svojo poslednjo pot odpravil leta 1983, ko se je odzval vabilu hrvaških alpinistov in se pridružil odpravi na Manaslu (8163 m). Le dober teden po njegovem 31. rojstnem dnevu se je zgodila tragedija. Nejca je izpod plazu odkopal njegov prijatelj Viki Grošelj, drugega ponesrečenega člana odprave, Anteja Bučana, pa niso nikoli našli. Nejca so pokopali na ledeniški moreni in ob grobu zasadili velik leseni križ, a je oboje, tako grob kot križ, kasneje odneslo skalovje, ki ga tam čez nosi ledenik.
Čeprav Mojca ne more na grob k Nejcu, pa je poskrbela, da je lahko v stiku z njim kar doma. Ko so leta 2011 v spomin pokojnemu alpinistu in častnemu občanu Kranja v gorenjski prestolnici pred poslopjem Planinskega društva Kranj postavili kip, je Mojca prosila avtorja, kiparja Miha Kača, ali bi ji lahko izdelal še nekaj manjših kopij, zanjo in za sinove.
»Sedaj imamo vsak svoj kipec, pred njih smo postavili svečke in ob posebnih dnevih jih prižgemo in smo spet povezani z njim in mi med sabo. Poleg tega smo tudi na grobu Nejčevih staršev na ploščo vpisali njegovo ime, tako da ob tistih priložnostih, ko se gre na grob, lahko prinesemo venček ali prižgemo svečko. A najljubši kraj spomina nanj je doma, na kaminu, kjer stoji njegov kipec in kjer te dni že gori svečka za njegov rojstni dan,« nam je še zaupala Mojca Zaplotnik.
Z Andrejem Štremfljem (desno) sta leta 1979 kot prva Slovenca stopila na najvišji vrh na svetu. FOTO: osebni arhiv
»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi,« je samo ena od mnogo ponarodelih modrosti, zapisanih v njej.
Bil bi že ves siv
Dan pred njegovim rojstnim dnevom pokličemo njegovo vdovo Mojco Jamnik Zaplotnik, po poklicu medicinsko sestro, sicer pa lastnico kozmetičnega salona Studio Ma v Kranju, in jo poprosimo, ali bi z nami obudila nekaj spominov na svojega karizmatičnega moža. Najprej jo povprašamo, ali kdaj razmišlja o tem, kakšen bi bil videti sedaj. »Seveda razmišljam, zelo rada in velikokrat mislim nanj. Predvsem se sprašujem, kakšen bi bil videti na oko, duhovno plat puščam ob strani, ker je to nemogoče ugotoviti. Prepričana sem, da bi bil že povsem siv, še vedno skravžljan in verjetno bi imel tudi čisto malo trebuščka, kljub temu da bi bil še zelo aktiven,« se prijazno odzove Nejčeva vdova, ki je že dve desetletji poročena s Tomažem Jamnikom - Mišem, prav tako alpinistom.
15. aprila 1952 se je rodil Nejc Zaplotnik.
Mojca, ki se je z Nejcem poročila še kot mladoletno dekle, saj je imela le 17 let, je ob pozornosti, ki jo mediji in ljubitelji gora še vedno posvečamo njenemu Nejcu, zelo presenečena in tudi hvaležna. »Če imaš nekoga zelo rad in ga izgubiš, si vedno vesel, da se ga spominjajo tudi drugi. Tako še vedno ostaja z nami in živi naprej,« pove.
Knjiga jo boža
Prav tako je presenečena ob izjemnem zanimanju za knjigo Pot, saj je doživela že devet izdaj, kar pomeni okoli 80.000 izvodov in verjetno še nekajkrat več bralcev. Zanjo je prav ta knjiga tudi način ohranjanja stika z možem. »Nikoli se ne spravim, da bi jo prebrala od začetka do konca, ampak jo ob kakšnih posebnih prilikah in razpoloženjih malo pogledam. Tako začutim pisca, in to zelo rada počnem. Neverjetno veliko mi pomeni, da jo je Nejc posvetil prav meni, saj je v posvetilu napisal, da sem njegov najboljši prijatelj. To je zame najlepše in največje darilo. Ko vidim to posvetilo, to knjigo, me vse v njej nežno poboža po duši in ohranja tisto energijo in povezanost, ki je bila med nama,« je ganljivo iskrena. Podobno čuti, prizna, ko briše prah z Nejčevega pisalnega stroja, s katerim je knjigo napisal. »Še sedaj ga vidim, kako se je ob večerih, ko so šli otroci spat, usedel za mizo, prižgal cigareto in začel pisati. Imeli smo majhno stanovanje in ni bilo prostora, da bi si uredil poseben prostor za pisanje.«
Svečka za rojstni dan
Nejc se je na svojo poslednjo pot odpravil leta 1983, ko se je odzval vabilu hrvaških alpinistov in se pridružil odpravi na Manaslu (8163 m). Le dober teden po njegovem 31. rojstnem dnevu se je zgodila tragedija. Nejca je izpod plazu odkopal njegov prijatelj Viki Grošelj, drugega ponesrečenega člana odprave, Anteja Bučana, pa niso nikoli našli. Nejca so pokopali na ledeniški moreni in ob grobu zasadili velik leseni križ, a je oboje, tako grob kot križ, kasneje odneslo skalovje, ki ga tam čez nosi ledenik.
Čeprav Mojca ne more na grob k Nejcu, pa je poskrbela, da je lahko v stiku z njim kar doma. Ko so leta 2011 v spomin pokojnemu alpinistu in častnemu občanu Kranja v gorenjski prestolnici pred poslopjem Planinskega društva Kranj postavili kip, je Mojca prosila avtorja, kiparja Miha Kača, ali bi ji lahko izdelal še nekaj manjših kopij, zanjo in za sinove.
"Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji in sam na svoji večni pot," je v Poti zapisal Nejc Zaplotnik.
»Sedaj imamo vsak svoj kipec, pred njih smo postavili svečke in ob posebnih dnevih jih prižgemo in smo spet povezani z njim in mi med sabo. Poleg tega smo tudi na grobu Nejčevih staršev na ploščo vpisali njegovo ime, tako da ob tistih priložnostih, ko se gre na grob, lahko prinesemo venček ali prižgemo svečko. A najljubši kraj spomina nanj je doma, na kaminu, kjer stoji njegov kipec in kjer te dni že gori svečka za njegov rojstni dan,« nam je še zaupala Mojca Zaplotnik.
