Pol leta po raku že ubranil vrata

»Zgodilo se je 14 dni po operaciji, odstranili so mi bezgavko. Ob 10. uri me je poklical klubski zdravnik, ravno sem bil na kavi s soigralcem. Prosil me je, da se ob 12. uri dobimo, saj so prišli izvidi po operaciji. Dejal je še, da ima dobro in slabo novico. Ni želel o tem po telefonu,« se nogometni vratar, 30-letni Ljubljančan Elvis Džafić, spominja diagnoze rak.

Bolezen spremeni človeka, tudi Elvisa je. FOTO: Osebni arhiv

V Sarajevu, kjer je bil član kluba, so mu diagnosticirali raka limfatičnega sistema, t. i. Hodgkinov limfom. Bilo je februarja 2019.

Šok za domače

»Pri levi ključni kosti sem zatipal neko oteklino, bulico, ki se ni spreminjala po velikosti. Menil sem, da sem morda naredil kak tak gib, morda pri fitnesu, pa se je to pojavilo. Ko sem prišel na priprave FK Sarajeva, sem o tem obvestil zdravnika. Poslali so me na detajlne preiskave, sledil je poseg oz. punkcija, da ugotovijo, kaj se v oteklini skriva. Bili smo ravno na pripravah v Hercegovini, ko sem prejel klic iz bolnišnice. Z igralci smo bili na kavi po kosilu. V hipu sem postal moker. Ko sem izvedel, da so rezultati dobri, sem si oddahnil, z mano so se veselili soigralci in trenerski štab. A je klubski zdravnik Reuf Karabeg vztrajal, da grem na operacijo. Domenila sva se, da to storim po pripravah v Turčiji, čeprav sem to želel prestaviti na čas po koncu sezone, torej tri, štiri mesece pozneje. Še zdaj slišim, kako me je jasno opozoril: 'Sine, ne hecaj se s tem! Izpustil boš nekaj tekem in vse bo dobro.' Na koncu sem šel na operacijo,« pove Elvis, ki se spominja soočenja s kruto realnostjo, hkrati pa ne skriva hvaležnosti zdravniku, ki mu je morda celo rešil življenje!

»Na sestanek z zdravnikom je odšel soigralec Emir Halilović. Ko sva prišla v klub, sta bila tam zdravnik in klubski psiholog. Slaba novica je ta, da imaš raka, dobra pa ta, da boš še igral,« se Elvis spominja besed, a je slišal bolj tisti prvi del. Solz ni mogel zadržati. »Ravno bi morali začeti spomladanski del sezone, bil sem v izvrstni formi. Niti na kraj pameti ti ne pade, da se ti lahko zgodi kaj takega, da tako zboliš,« nadaljuje Elvis, ki je o tem nemudoma obvestil soigralce, potem tudi družino.

V dresu NK Olimpije leta 2013 FOTO: Tadej Regent

»Verjetno je bilo še najtežje povedati staršem in domačim. Poklical sem bratranca Damirja Botonjića, njegova žena je delala v UKC Ljubljana. Poslal sem ji tudi vso zdravniško dokumentacijo. Povedal sem jima, da se v sredo, klical sem jo v ponedeljek, vračam domov in da bi mi veliko pomenilo, če sta pri nas doma, ko to povem staršem,« nam zaupa Elvis, ki mu je klubsko vodstvo FK Sarajevo dalo proste roke. »Jasno so mi povedali, da mi bodo v vsakem primeru stali ob strani, naj se zdravim v Sarajevu ali v Ljubljani. Odločil sem se za Ljubljano, kjer sem bil bližje domu,« pojasni Elvis.

»Ko sem prišel domov, so bila vrata odprta. Starši so pričakovali bratranca Damirja. Stopil sem po stopnicah, pa vsi v šoku, ko me vidijo. A ne boste sina pričakali z nasmehom, sem jima rekel. Mama je takoj vedela, da je nekaj narobe, ker sem prišel domov s klubskih priprav. Vedela pa je tudi, da sem imel poseg v Sarajevu. Solz ni skrivala, zajokala je. Vedela je precej o tem, saj je dve leti prej dal vse to skozi moj oče. Ki se je le prijel za glavo in kar ni mogel verjeti, da je zbolel tudi sin,« Elvis pripoveduje o tem, kako je družino soočil s svojim bojem.

Tekma za življenje

»Zame je bila to nova tekma, ki jo moram dobiti!« odločno nadaljuje Elvis, ki je med zdravljenjem prestal 17 obsevanj in štiri kemoterapije, vse na onkološkem inštitutu v Ljubljani. Zdraviti se je začel marca, končal pa avgusta 2019. »Najtežje je bilo med 3. in 4. kemoterapijo,« priznava, medtem ko je med 1. in 2. ob petkih zvečer celo igral dvoranski nogomet s prijatelji. Elvis pravi, da je med okrevanjem veliko spal, v nasprotju s preostalimi bolniki pa je pridobil 10 kilogramov.

»So trenutki, ko prideš težko do WC-ja, spremeni se tvoj videz, izgubiš lase, brado. Zato je treba biti močan, verjeti v uspeh, zmago. S tem nisem imel težav, morda tudi zato, ker sem športnik in sem bil vajen pritiskov. Pomembno vlogo odigra tudi okolica, ljudje okoli tebe, ki morajo biti pozitivni in vzpodbudni,« nadaljuje. Desetega avgusta je imel zadnje obsevanje, pet dni pozneje je v Sarajevu že opravil prvi trening. Novembra 2019 je dobil zeleno luč za treninge, par dni zatem je že branil vrata Sarajeva! Danes je član ljubljanske Ilirije.

»Po taki preizkušnji gledaš na vse precej drugače, predvsem pa ti je jasno, da so druge težave precej manjše, kot se zdijo sprva. Spoznaš, da ob pehanju za boljšim in višjim, pa naj bo to avto, obleka, klub, pozabiš na sebe, na svoje zdravje,« pojasni življenjsko filozofijo. Danes zdravil nima več, na vrhuncu bolezni je jemal od 15 do 20 tablet na dan. Hodi na redne preglede, na šest mesecev, še doda drugi najmlajši kapetan v zgodovini NK Olimpija. Kapetanski trak zmajev je nosil star 21 let.