Pol stoletja dijaškega prijateljstva (FOTO)
To je posebna zgodba o nerazdružljivem prijateljstvu. Pa ne le prijateljstvu, pač pa pravi bratovščini, ki se je rodila pred petimi desetletji. Takrat mladeniči, odrinjeni na rob družbe, a polni energije in uporništva, danes uspešni možje v zrelih letih, ki iskreno prijateljstvo negujejo kot pred desetletji, ko so postavili temelje svojega Kluba 19.
Vse se je začelo v sobi 19 dijaškega doma v Kočevju. Bili so fantje iz različnih vasi kočevskega, ribniškega, obkolpskega, čabranskega, suhokranjskega, novomeškega območja in drugod, ki jim je življenje postreglo z različnimi usodami, nekaj med njimi je bilo celo samorastnikov, brezdomcev. »Še kot otroci smo se morali preživljati samostojno, neodvisno, z lastnim delom. Vsi smo bili vajeni trdega kmečkega dela,« so obujali spomine v soboto na domu Milana Radivojeviča na srečanju, na katerem so obeležili abrahama. Ja, njihov Klub 19 obstaja že 50 let! In to zelo aktivnih 50 let.
V letu 1973 so po nekaj letih prijateljstva ustanovili pravi klub – imeli so ustanovni zbor kluba, sprejeli so statut, in ker so bili pač uporniki, kluba niso uradno registrirali. A imajo svoj znak, svojo zastavo, svojo barvo (modro-zeleno), poseben zvočni signal za sporazumevanje ali opozarjanje, predsednika zamenjajo vsako leto po posebnem dogovorjenem ključu, člani pa so: Milan Radivojevič, Cveto Zorko, Anton Ožbolt, Alojz Antič, Rudi Ožura, Andrej Štajdohar, Milan Žagar in Marko Movrin. Ob obletnici kluba, ki so se ga udeležile tudi boljše polovice, je bilo veliko obujanja spominov, tudi na prva dijaška leta, ko se kot naivneži in preprosti fantje s podeželja v mestu niso najboljše znašli in so bili pogosta tarča birokratskih trikov uprave internata, mestnih upravnih organov ter mestnih tolovajev, ki so od njih zahtevali denar ali domače klobase, da niso bili tepeni. Podobno so z njimi ravnali tudi nekateri mestni sošolci.
Vse se je začelo v sobi 19 dijaškega doma v Kočevju.
Stroga pravila obnašanja
Kot šolarji z obrobja so morali velikokrat poravnati škodo, ki je niso povzročili, ali celo plačati stroške oskrbnine dvakrat v istem mesecu. Tolovaji so jih, da bi od njih izsilili denar ali kmečke dobrote, lovili po ulicah vse do internata. Če so jih ujeli, so jim naložili par krepkih le zato, da so pokazali, kdo med mladimi v mestu je gospodar ulice. Opozarjali so na napake v dijaškem domu, a opozarjanje na sestankih domske skupnosti ni zaleglo, kvečjemu so bili glavni kritiki izključeni iz doma ali pa so prejeli grožnje o izključitvi, zato so se fantje iz sobe 19 s pismom obrnili kar na šolsko upravo v Ljubljano; ta je kasneje ugotovila še več nepravilnosti v domu.
»Sprejem v klub je bil unikaten. Pogoj za sprejem je bil spiti liter cvička, po možnosti na eks, plačati članarino, se ukvarjati vsaj z enim športom, želeno je bilo imeti dekle oziroma prijateljico v domu ali v mestnem okolju. V klub so se nam lahko pridružili tudi vrstniki iz drugih sob,« so nizali spomine člani kluba, v katerem so veljala stroga pravila obnašanja in dela. So pa člani kluba v dijaškem domu skrbeli za zabavno, kulturno in športno življenje. V okviru občinske nogometne zveze so oblikovali nogometni klub, nastopali so na tekmovanjih v namiznem tenisu, košarki, kegljanju, šahu in atletiki, kasneje pa so se začeli posamezniki ukvarjati še s tenisom, strelstvom in gorništvom ter dosegali izjemne rezultate.
Ob božiču vsako leto izdatno obdarijo eno od revnih družin, ki jo sami izberejo, in tako bo do konca življenja zadnjega pripadnika kluba.
Vsi za vse
Fantje so postali že v sobi 19 pravi zaupniki in prijatelji, ki so kmalu začrtali osnovno vodilo delovanja – vsi za vse, kar še danes pomeni, da lahko s skupnimi močni dosežejo prav vse, kar si zadajo, pa naj gre za pomoč članom in njihovim bližnjim ali pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Tako so se že v mladosti obiskovali med prazniki in počitnicami ter pomagali pri delih na poljih, v vinogradih, pri spravilu lesa iz gozda, pri spravilu sena, kasneje so si pomagali pri gradnji hiš in gospodarskih objektov.
Še naprej pa jih bo spremljal čut za soljudi, pravičnost, solidarnost, pomagali bodo tudi zdaj, ob poplavah.
Vedno skupaj praznujejo vse rojstne dneve članov (članice so tudi žene), praznujejo martinovo pa okrogle obletnice, klubski dan pa je prva sobota v avgustu. Družijo se ob skupnih izletih, pohodih, piknikih in takrat, ko kateri potrebuje pomoč, obiskujejo nekdanje prijatelje in žal tudi grobove umrlih prijateljev iz internata. Njihova druženja imajo tudi dobrodelno noto. Danes vsi živijo lepo in jim nič ne manjka, niso pa pozabili, kako jim je bilo težko v mladosti, ker niso imeli vsega, kar so imeli njihovi vrstniki. Zato ob božiču vsako leto izdatno obdarijo eno od revnih družin, ki jo sami izberejo, in tako bo, kot so sklenili, ostalo do konca življenja zadnjega pripadnika kluba.
Danes so ponosni na svoje prijateljstvo, saj tako enotnega združevanja z mnogoterimi različnimi dejavnostmi in polstoletnega aktivnega delovanja z nezmanjšano vnemo v bližnji in širši okolici ni zaznati. S ponosom zrejo na vse skupne doživljaje in številke skupne dosežke, so pa tudi kot posamezniki na svojih poklicnih in življenjskih poteh, predvsem glede na zelo revno štartno osnovo, izjemno uspešni kot podjetniki, glasbeniki, vojaki, športniki, humanisti in družinski ljudje. Še naprej pa jih bo spremljal izjemen čut za soljudi, za pravičnost ter delavnost, ustvarjalnost, športni duh in solidarnost. Ko so se v soboto, ko se je velik del države spopadal s poplavami, srečali v občini Šmarješke Toplice, so bili enotni, da bodo pomagali tudi zdaj, ob poplavah.
Še kot otroci smo se morali preživljati samostojno, z lastnim delom. Vsi pa smo bili vajeni trdega kmečkega dela.
