Policist postal pastir na Matajurju

Če bi v Trbovljah spraševali po prvem, kar ljudem pade na misel ob imenu Grega, bi marsikdo odvrnil policist. In nikakor ne bi čudilo. David Gregorčič, ki se ga je ta vzdevek oprijel, že ko je prišel v te kraje ter si tu ustvaril družino in dom, je v Zasavju služboval kot policist in v revirjih dočakal tudi upokojitev. A tudi odkar je slekel službeno uniformo, njegovo življenje ni dolgočasno. Čeprav je služba marsikdaj bila poleg razgibanosti in napornosti tudi nevarna, v pokoju ne počiva. Razgibano življenje je tudi drugje. Le ozreti se je treba okoli sebe, pa je. Po značaju je radoveden in delaven, in ker ga privlačijo izzivi, mu ti prihajajo naproti. Lansko poletje si je zadal izpolniti še enega. Spakiral je najosnovnejše stvari in odšel za pastirja na Matajur. »Že dolgo sem iskal po planinah, kje bi potrebovali pastirja. Bil sem na nekaterih planinah v Posočju, pa jih niso potrebovali ali pa je bilo kaj drugega. A sem vztrajal. Če si nekaj zadaš, menim, da je prav tudi izpeljati. Poleg tega sem si te izkušnje močno želel, zato sem iskal naprej. Pogovarjal sem se s sorodnikovim prijateljem in ga prosil, naj malce poizve tudi on. Lani sem tako končno dočakal in šel na Idrsko planino,« pravi.
 

Prvič umit zvečer

Povsem drug konec Slovenije, drugi kraji, drugačni ljudje, drugačen način življenja, drugačno vreme in še kaj. A nekoga, ki je bil policist, takšne malenkosti ne prestrašijo zlahka. Pustolovščina se je začela tako rekoč akcijsko. Žena je vedela, da bo šel, zato se je preprosto usedel v avto in odpeljal na planino na drug konec Slovenije in potrkal na gospodarjeva vrata. »Sirar in vodja planšarije Idrska planina je dejal, da me vzame, ker potrebuje človeka za delo. Dogovorila sva se, da če se ujameva, bom ostal, dokler bo treba,« pravi. Vedel je, da ga čaka veliko dela, zato ni bilo neznanka, v kaj se podaja. Tako se je za nekaj časa preselil med oblake. Na planini je velika staja, kjer so sirarna, prostor za molžo, kuhinja in še nekaj drugih prostorov, v prvem nadstropju soba za spanje, v kleti pa tuš. In to je vse. Vse drugo je nekakšna polovična civilizacija. »Super za nezahtevnega človeka in nekoga, kot sem jaz,« poudari. Vse ni šlo kar takoj in po maslu, saj nihče v življenju še ni počel vsega. A se človek nauči in vsaka stvar je enkrat prvič.

Življenje na planini je bilo nadvse pestro. Včasih tudi za utrujenost ni bilo časa, kot se pošali, kaj šele za dolgčas. »Delavnik se začne okoli 4. ure, ko pa se zdani, se gre po krave. Teh je bilo na paši na planini, ki meri 100 hektarjev, 34. Šli smo se tudi skrivalnice. Ni bilo namreč nujno, da so vselej in vse od prve do zadnje bile tam, kamor si jih zvečer pripeljal in kjer bi si jih zjutraj želel najti. Zagnati je bilo treba agregat in po čiščenju in pranju vimen začeti molžo. Mleko se spravlja v kotel, kjer nato sirar začne gretje in sirjenje. Po molži se krave žene na pašo, pospravi prostor molže in opere cevovod. Potem se pomaga pri sirarstvu in proizvodnji skute,« opisuje. Zaključek sirarstva pa še ne pomeni konec dela ali da človek preprosto sede za mizo. Prav nasprotno, pripraviti si mora tudi kosilo, vmes pa, čeprav ne vsak dan, oprati in očistiti kol sira. Okoli 16. ure pa ponovno molža, pospravljanje in drugo. »In potem, na koncu dneva, prideš na vrsto še sam, da se umiješ in urediš. Čez dan se še spomniš ne,« se smeji.
 

Tri tedne odpovednega roka

Na planino so prihajali tudi obiskovalci. Vozniki terenskih vozil, ob koncih tedna pa tudi turisti na krajši oddih ali ohladitev glave in živcev. Kraji tam zgoraj, daleč nad prometom in naglico vsakdana, so drugačni. Svet nepozabnih zor in čarobnih poslavljanj sonca, nato pa pogosto zvezd, posejanih tako na gosto, da jih ne uspe prešteti nikomur. Dežela ptic in drugih divjih živali, drugačnega zraka in razgledov, ki vzamejo dih. In mir. Kljub živžavu ob koncih tedna je bilo življenje kot v polcivilizaciji. A prav takšno, kakršno je Gregorčič želel. »Nobene televizije nismo imeli ne interneta, le mobitel, če bi bila nuja kam poklicati ali se javiti domačim, to je vse. In, kar je presenetilo tudi mene, tehnologije civilizacije sploh nisem pogrešal. Seveda smo vedeli za glavne novice in kaj se godi v svetu spodaj, to pa je bilo tudi vse. Zato pa hrane v izobilju. In to kakšne! Mislil sem, da bom shujšal, pa nič od tega, haha. Pa voda, studenčnice sem se prenapil. Na vrhu Matajurja je bila septembra tudi maša v treh jezikih, slovenskem, italijanskem in benečanskem. Čeprav je visok 1642 metrov, je prišlo kar veliko ljudi,« opisuje. Poleg premagovanja izziva so bili tudi odlična družba. »Res dobra partija, sin vodje mi je med drugim rekel, da imam tri tedne odpovednega roka, če mi na misel pride ideja o odhodu domov. Naučil sem se molsti krave, delati sir, živeti napol v divjini brez televizije in druge sodobne tehnologije. Zame so to bile sanjske počitnice, izkušnja, ki nikakor ni zadnja tovrstna. Že iščem in se pripravljam tudi za letos. Če mi ne ponagaja zdravje in če bo le možno glede na korono, se spet vidimo na planinah. In verjetno bom poskusil navdušiti še koga.«