To polje je bilo in je še vedno zibelka slovenstva in naše prve državnosti
Jutri bo Slovenija praznovala svojih 33 let, to je dan, ko proslavimo slovenski državni praznik – dan državnosti. In se spomnimo, da je Slovenija na ta dan leta 1991 tudi formalno postala neodvisna.
Marsikdo pa se bo spomnil tudi na Gosposvetsko polje. In nemara na leto 1414, ko je vladar Karantancev Ernest Železni sedel na knežji kamen – simbol slovenske samobitnosti, starožitnosti in slovenske državnosti – ter kot zadnji zaprisegel v slovenskem jeziku. Medtem ko letos mineva natančno 610 let od zaprisege, se je neodvisna Slovenija znašla (šele) v Kristusovem letu, v letu, pri katerem je Kristus umrl.
Gosposvetsko polje ni turistična destinacija, kamor bi hrumele trume Slovencev. Tudi ekskurzij šolarjev iz Slovenije tjakaj, do simbola naše samobitnosti, ni prav veliko. Le nekaj turističnih agencij vabi radovedneže iz matere Slovenije, da si ogledajo simbol in se vrnejo v leta, ko je bilo polje – no, resda ne celotno, precejšen del pa le – utrjen prostor, zbirališče za vojsko in prizorišče ustoličevanja karantanskih knezov in koroških vojvod. Polje, ki je bilo in je še vedno zibelka slovenstva in naše prve državnosti.
35 km2 meri Gosposvetsko polje.
Turistov resda manjka, se pa na Gosposvetsko polje in v okolico vsak dan vozijo nekateri Slovenci, ki si v sosednji Avstriji služijo kruh; ali kot natakarji, ali kot bolniške sestre in varuške, ali pa kot, na primer, Tilen Šumah, ki na gradu Visoka Ostrovica (Burg Hochosterwitz) na robu Gosposvetskega polja že četrto leto deluje kot kovač. Zaposlil ga je zdajšnji lastnik gradu, grof Khevenhüller.
Kamen, jabolko spora
Kogar pot vseeno zanese na Gosposvetsko polje, se ne izogne niti vasici Gospa Sveta, kjer sredi vasi stoji tabor in v njem mogočna Marijina cerkev z dvema zvonikoma. Tam doni največji zvon na Koroškem, težak kar 6,6 tone. Tak popotnik zagotovo nadaljuje do dokaj samotnega gaja, kjer za visoko železno ograjo stoji vojvodski prestol. Postavili so ga sicer potem, ko nanj niso več sedali slovenski knezi, marveč le vojvode nemškega rodu.
Paberkov, povezanih z Gosposvetskim poljem, ne manjka. Spomnimo se le na čas, ko je Slovenija uvedla evro. Takrat se je namreč dodobra razvnela razprava o našem kovančku za dva centa. Kot so pojasnjevali avtorji, je knežji kamen pri nas pač simbol vsega, kar je povezano z zgodovino Karantanije, v Avstriji pa se je razhudila nacionalistična javnost, češ da gre za avstrijsko-nemški simbol … Zanimivo pa je, da se taista koroška (avstrijska) javnost ni razburjala, ko je Avstrija na svojih kovancih za pet šilingov že prej upodobila lipicance, na kar jih je opozorila tudi avstrijska zgodovinarka Sabine Nikolay.
Bentili so tudi leta 1991. Takratnega oktobra, po osamosvojitveni vojni in očitni podpori Avstrije za našo stvar, je bilo namreč na avstrijskem Koroškem vseeno čutiti nekaj nervoze. Prah se je dvignil, ker je Slovenija ob osamosvojitvi natisnila svoje vrednostne bone, na katerih je bil med drugim knežji kamen. Tamkajšnji nacionalisti so negodovali, nato pa se je zadeva le umirila.
Neslovanski narodi običaja ustoličevanja knezov niso poznali.
Ceremonija je potekala izključno v slovenskem jeziku.
Gosposvetsko polje, najbolj povezan kraj z našo starejšo zgodovino.
Marsikomu pa je pred tokratnim praznikom ušla še ena spominska obletnica, povezana s tistimi kraji in slovenstvom. Ferdo Kraigher in Vinko Poljanec sta bila 19. junija 1921 namreč kot prva slovenska poslanca izvoljena v koroški deželni zbor v prvi avstrijski republiki. Koroška slovenska stranka je delovala le kot volilna lista, njeni poslanci pa so izhajali iz slovenske prosvetne organizacije Slovenska krščanska socialna zveza za Koroško in iz manjšinskega katoliškega političnega združenja Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem.
Gosposvetsko polje, ki meri kakšnih 35 kvadratnih kilometrov, bo še naprej, ne glede na to, da je kar nekako izpuhtelo iz našega javnega spomina, ostalo simbol slovenske samobitnosti, pa naj nekateri še kar popravljajo zgodovinske vire, ki jih pač ni moč ovreči, ali pozabljajo na njih.
