NAGRADNA IGRA
Polna košara za praznike
Irena Skok prvič zadela nekaj vrednejšega. Naročnica Novic dela v Postojnski jami.
Odpri galerijo
POSTOJNA – »Dobro, da ste me ujeli zunaj jame, saj sicer ne bi bila nedosegljiva, ni signala,« nam je ob veseli novici, da je bila izžrebana v nagradni igri s Slovenskimi novicami do polne košare dobrot, zaupala Irena Skok iz Postojne. Da gre za polne košare Tuševih izdelkov, s fotografom še kako občutiva, ko jih nosiva v peto nadstropje bloka. »Prvič sem zadela nekaj bolj vrednega, običajno kakšno malenkost, če me izžrebajo zaradi rešene križanke. Pridno sem pošiljala tudi dopisnice za vašo nagradno igro Hektoliter, a mi ni uspelo,« zadovoljno pravi 58-letna Postojnčanka, ki dela v Postojnski jami kot snažilka ter se že veseli naslednjega leta, ko se bo lahko po 40 letih dela upokojila.
»Po poklicu sem natakarica, a že leta ne delam tega,« pojasnjuje. »Nismo imeli varstva, otroka sta bila majhna, kot natakarica pa je delala tudi ob popoldnevih in vikendih, zato se je kmalu zaposlila v Hotelu Jama. Sprva je bila kar 18 let sobarica,« doda njen mož Rajko, ki se je skoraj vso poklicno kariero ukvarjal s kuhanjem, nato pa se je pred tremi leti, ko je šlo podjetje Javor v stečaj, znašel na zavodu za zaposlovanje. »Sem invalid tretje kategorije,« pojasni Rajko.
Starši odraslih sinov, starejši ima 14-letno vnukinjo, »ki je večja kot jaz«, pritegne Irena, so se dveh Tuševih gajbic s hrano in pletene košare z ročajem, v kateri je topla odeja, razveselili kot majhen otrok. »Vse bo prav prišlo, odejo bomo morda potrebovali še ob kakšnem žledu,« pripomni Rajko, ki se še danes spominja, kako so bili pred štirimi leti, ko je Postojno oziroma večji del Notranjske zajel uničujoč žled, devet dni brez elektrike. »Led za skrinjo, da bi hrana v njej čim dlje zdržala, sem lomil kar z balkonskih korit, greli smo se tako, da smo sredi stanovanja prižgali jeklenko in na njej kuhali vodo. Po tej naravni nesreči so nam elektriko napeljali pod zemljo, tako da upam, da se ti dnevi ne ponovijo,« se spominja Rajko.
»Po poklicu sem natakarica, a že leta ne delam tega,« pojasnjuje. »Nismo imeli varstva, otroka sta bila majhna, kot natakarica pa je delala tudi ob popoldnevih in vikendih, zato se je kmalu zaposlila v Hotelu Jama. Sprva je bila kar 18 let sobarica,« doda njen mož Rajko, ki se je skoraj vso poklicno kariero ukvarjal s kuhanjem, nato pa se je pred tremi leti, ko je šlo podjetje Javor v stečaj, znašel na zavodu za zaposlovanje. »Sem invalid tretje kategorije,« pojasni Rajko.
Starši odraslih sinov, starejši ima 14-letno vnukinjo, »ki je večja kot jaz«, pritegne Irena, so se dveh Tuševih gajbic s hrano in pletene košare z ročajem, v kateri je topla odeja, razveselili kot majhen otrok. »Vse bo prav prišlo, odejo bomo morda potrebovali še ob kakšnem žledu,« pripomni Rajko, ki se še danes spominja, kako so bili pred štirimi leti, ko je Postojno oziroma večji del Notranjske zajel uničujoč žled, devet dni brez elektrike. »Led za skrinjo, da bi hrana v njej čim dlje zdržala, sem lomil kar z balkonskih korit, greli smo se tako, da smo sredi stanovanja prižgali jeklenko in na njej kuhali vodo. Po tej naravni nesreči so nam elektriko napeljali pod zemljo, tako da upam, da se ti dnevi ne ponovijo,« se spominja Rajko.