Pomagajmo Mirjani poiskati sorodnike

LJUBLJANA – Nekatere ljudi so življenjska pota vodila skozi različne kraje in države; nekoč skupne so se razdružile, telefoni in naslovi spremenili, spomin zbledel. Mednje nedvomno spada danes 74-letna Mirjana Junc, ki svoja upokojenska leta preživlja v prvonadstropnem (ter skromnem) stanovanju, iz katerega gre le težko, predvsem zaradi načetega zdravja, saj se med hojo z eno roko opira na berglo, z drugo pa na zid. A hoče in zmore.


Njena pot, dolga in raznolika, se je začela precej daleč od Štepanjskega naselja na vzhodnem robu naše prestolnice: »Mama je ob Donavi hodila po mleko, dobila je popadke. Nemec jo je s čolnom odpeljal v porodnišnico,« je zapisala v zvežčiču, v katerega je v zadnjih letih vestno zabeležila družinske premike za več rodov nazaj. Mirjana je novembra 1951 prišla na Jesenice, stanovala je v vili nasproti železniške postaje, se izšolala in leta 1965 začela delati kot učiteljica v Tomišlju pri Igu.

Od Švedske do Šumadije

Mirjana pove: »Moja domovina je Slovenija, druga je Hrvaška, tretja Srbija, ampak svojega rojstnega mesta Zrenjanina sploh ne poznam.« Mirjanina rodova, iz katerih izvira, pa sta že davno tega razseljena po mnogih mestih in deželah: »Ded Nikola je zmrznil na severu Norveške,« nam mimogrede pove za enega starejših svojega rodu. Njeno sorodstvo je razsejano od Korduna in Slavonije na Hrvaškem, od Banata do Šumadije v Srbiji ter po Nemčiji, Norveški in Švedski.


Spomini Junčeve, ki jih ubesedi, skačejo med kraji in rodovi, a zaradi njene učiteljske kariere in prvega otroka sčasoma ni nič več potovala na jug in se družila s sorodniki iz Slavonije. Iz teh časov jo še zdaj, na stara leta, prežemajo pestri spomini. Predvsem pa se spomni časov, ko so ljudje znali stopiti skupaj: »Bili so složni ljudje, sodelovali so, stvari pridelali doma, moški so želi, žene so pripravljale večerjo.« A to je bilo, preden je nad balkanske kraje znova pridirjala vojna vihra.


»To je bilo že drugič v 50 letih, komaj smo si opomogli od druge svetovne vojne. Zdaj vasi Kukunjevac ni več,« de naša sogovornica. Takšne, kakršno nosi v spominu Mirjana, zagotovo ne. Ti kraji so se leta 1991 znašli v središču slavonske vojne vihre, kjer so Srbi rušili katoliške cerkve s topovskimi in tankovskimi granatami, pravoslavne pa so minirali Hrvati. Vera, še bolj nacija, je postala najpomembnejša lastnost. Mirjanini sorodniki nosijo pravoslavne priimke: »Kaj se je zgodilo z njimi, ne vem. Tam se je zgodilo marsikaj.«

Hvaležna za pomoč

Mirjani – ki se težko giba, splet pa ji ni domač – smo lahko že v uredništvu našli nekaj kontaktov na Hrvaškem, kjer bo lahko nadaljevala iskanje svojcev. Za pomoč pa prosi tudi bralce Slovenskih novic, med katerimi imajo številni sorodnike po Srbiji in Hrvaški: »Zelo bom hvaležna, če mi boste kaj pomagali izvedeti o sorodnikih,« pravi.


Mirjana tudi z vašo pomočjo išče sorodnico Rado Jovanović ter družino Dragičević iz Kukunjevca. Prav tako bi se rada srečala z družino Milana Jovanovića iz Korduna, s katero je izgubila stik po letu 1991. Nekje v Nemčiji je Đoka Jovanović oziroma njegova družina, na Norveškem ali Švedskem pa Ore Suvajdžić. Morebitne podatke o iskanih sorodnikih Mirjane Junc lahko sporočite neposredno na uredništvo Slovenskih novic.